Komu ovira uspešen referendum v Makedoniji?

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je pripravil analizo zaključne kampanje pred referendumom o sprejetju sporazuma o imenu med Makedonijo in Grčijo, ki bo 30. septembra 2018. Iz obsežne analize „Referendum v Makedoniji 2018: Komu ovira uspešen referendum v Makedoniji?“ objavljamo najpomembnejše in najbolj zanimive dele.

Republika Makedonija in Republika Grčija sta 17. junija 2018 v Prespi podpisali Končni sporazum o reševanju makedonsko-grškega spora glede imena in strateškem partnerstvu. Po doseženem sporazumu se bo ime Republika Makedonija spremenilo oziroma dopolnilo v Republika Severna Makedonija, skrajšano Severna Makedonija.

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) je objavil podrobno analizo in raziskavo javnega mnenja ob referendumu v Makedoniji z naslovom „Referendum v Makedoniji 2018: Makedonija izbira med (samo)izolacijo in evroatlantsko prihodnostjo?“

V Končnem sporazumu je zapisano, da lahko podpisnice sporazuma izvedejo referendum o tem sporazumu. Republika Makedonija se je odločila razpisati posvetovalni referendum o doseženem sporazumu, ki bo potekal 30. septembra 2018. Referendumsko vprašanje se glasi: „Ali ste za članstvo v EU in Natu ob sprejetju sporazuma o imenu med Republiko Makedonijo in Grčijo?“

Skupno število registriranih volivcev za referendum je 1.806.336.

Nihče ne more ukiniti makedonskega naroda, identitete in jezika

Referendumska kampanja poteka v vročični atmosferi in ob močni mednarodni podpori. Največ pozornosti zagovorniki podpore referendumu in nasprotniki referenduma namenjajo vprašanju priznanja makedonskega naroda, identitete, kulture in jezika. V kampanji pogosto prihaja do različnih razlag oziroma interpretacij Končnega sporazuma iz Prespe.

Nesporna je dejnica, da podpisani sporazum potrjuje državno-pravno kontinuiteto Republike Makedonije, potrjuje etnično pripadnost Makedoncev kot naroda, potrjuje in priznava makedonski jezik, kulturo in identiteto. S tem se zaokrožuje makedonska državnost in potrjuje identiteta Makedoncev kot naroda z vsemi svojimi elementi. Podpisani sporazum vsebuje vse potrebne elemente, ki zagotavljajo obstoj moderne makedonske države in afirmirajo Makedonce kot narod.

Zato je pomembno, da prihajajoči referendum ne sme biti strankarsko vprašanje in predmet politiziranja, temveč državno, vse-narodno in nadstrankarsko vprašanje, saj uspešen referendum projicira prihodnost države skozi članstvo v EU in Natu ter zagotavlja ozemeljsko celovitost države, ki je bila v nedavni preteklosti pogosto izpodbijana. Državljanom Makedonije je pomembno razložiti in pojasniti celoten sporazum in kaj dejansko pomeni za Republiko Makedonijo in njeno prihodnost. Kljub temu se največja opozicijska stranka VMRO-DPMNE ni jasno opredelila do obstoječega referenduma, temveč je svoje člane pozvala, naj se prosto odločijo, ali bodo sodelovali na referendumu in glasovali po svoji vesti in prepričanju. Preseneča dejnica, da največja opozicijska stranka do ključnega nacionalnega vprašanja nima jasnega stališča. Vendar pa je večji del vodstva, ustanovitelji stranke in članstvo VMRO-DPMNE zaveden zgodovinske odgovornosti in je svoje člane pozval, naj pristopijo k referendumu, s čimer so pokazali demokratično kapaciteto za sodelovanje na referendumu kot obliki demokratičnega izražanja, še posebej, ko gre za prihodnost makedonske države in makedonskega naroda. Težko je pojasniti dejnico, da se vodstvo VMRO-DPMNE javno zavzema za članstvo v EU in Natu, v ključnih trenutkih makedonske moderne zgodovine pa ne želi jasno podpreti evroatlantske usmeritve na prihajajočem referendumu. To odpira dvom, da v oblikovanju takšnega stališča sodeluje tuji dejavnik, predvsem Srbija in Rusija.

Za koga in v čigavem interesu dela makedonski predsednik Ivanov?

Predsednik Republike Makedonije Gjorge Ivanov je izrecno kršil Ustavo in zlorabil svoj položaj kar trikrat v dveh letih. V makedonskem Sobranju njegov odpoklic ni bil sprožen, ker ga ščiti VMRO-DPMNE, brez katere ni mogoče izglasovati njegovega odpoklica z 2/3 večino. Po ustavni proceduri mora po izglasovanju odpoklica v Sobranju Ustavno sodišče Makedonije z enako 2/3 večino sprejeti dokončno odločitev o njegovem razrešenju. Postopek odpoklica ni bil sprožen iz navedenih razlogov, čeprav je prišlo do jasne kršitve Ustave, in sicer na grob in očiten način.

Natančneje, prvi primer kršitve Ustave Makedonije s strani predsednika Ivanova se je zgodil med obveznostjo dodelitve mandata Zoranu Zaevu (SDSM) v skladu s 84. členom, stavkom 1 Ustave Republike Makedonije. Predsednik države mora namreč dati mandat (je zavezan) poslancu, ki ima parlamentarno večino (preverjanje, ali resnično ima ali nima večine v parlamentu, je enotno). Drugo preverjanje, simpatije ali nesimpatije do kandidata in njegovega političnega programa, ni v pristojnosti predsednika Republike. V nasprotju s to ustavno obveznostjo je predsednik Ivanov od Zaeva zahteval, da mu „prisže“, da v programu ne bo uresničil tako imenovane „Tiranske platforme“ in izpolnil Ivanove druge podobne neustavne zahteve. Celo po tem mu ni dodelil mandata, dokler ni prišel močan pritisk mednarodne skupnosti in je grozila splošna blokada v državi.

Drugi in tretji primer kršitve makedonske ustave se nanašata na isto vprašanje. Natančneje, predsednik v skladu z Ustavo, 75. členom, stavkom 2, ima suspenzivni veto, natančneje pravico, da ne podpiše ukaza o razglasitvi zakona po njegovem sprejetju v prvem branju. Predsednikov veto odloži sprejetje zakona. Vendar, če je isti zakon v ponovljenem glasovanju v Sobranju s 51 % glasov vseh poslank in poslancev ponovno izglasan z absolutno večino, je predsednik države dolžan podpisati ta zakon.

Predsednik Ivanov je to zavestno zavrnil, kar je povzročilo „malo ustavno krizo“ dvakrat: pri sprejetju Zakona o spodbujanju uporabe jezikov drugih etničnih skupnosti in pri Zakonu o ratifikaciji Končnega sporazuma med Makedonijo in Grčijo. Ustava Makedonije ne predvideva takšne moči predsednika države, ki mu omogoča blokiranje dela Sobranja, saj predsednik države nima takšnega ustavnega položaja.

Postavlja se vprašanje, za koga dela makedonski predsednik Ivanov in kaj ga čaka po koncu mandata? Ker se v javnosti že pojavljajo informacije, da bo po koncu mandata aprila 2019 predsednik Ivanov zapustil Makedonijo in odšel v izgnanstvo v avtokratsko državo, se bo moral pred tem soočiti z makedonskimi pravosodnimi organi zaradi neustavnega delovanja. Jasno je, da obstajajo interesi posameznih držav, predvsem Srbije in Rusije, da se onemogoči uspeh referenduma, postavlja se vprašanje, za koga in v čigavem interesu dela predsednik Ivanov? Srbija in Rusija ne želita videti Makedonije kot polnopravne članice Nata, prav tako pa želita preprečiti kanonično priznanje avtokefalnosti Makedonske pravoslavne cerkve (MPC).

Psihoanalitiki menijo, da bi glede na to, da je predsednik Ivanov univerzitetni profesor prava, njegovo nerazumno obnašanje lahko pojasnili kot najverjetnejšo težavo, ki jo predsednik ima s svojo osebno identiteto, ali pa je predsednik Ivanov izsiljen. Če je izsiljen, potem ni svoboden človek, s čimer se odpira vprašanje, ali lahko opravlja dolžnosti predsednika države, kar s seboj potegne odstop ali zamenjavo.

Komu ovira uspešen referendum v Makedoniji?

Makedonija se nahaja pred najpomembnejšo odločitvijo v svoji moderni zgodovini. Izpostavljena je močnemu pritisku zunanjih dejavnikov ob sodelovanju dela domačih sil, ki želijo za vsako ceno preprečiti pot Makedonije k polnopravnemu članstvu v EU in Natu. Zato je referendumska kampanja polna številnih lažnih informacij in izkrivljenih interpretacij Končnega sporazuma med Makedonijo in Grčijo.

Z uspešnim referendumom v Makedoniji se spreminja geopolitična slika ne le Makedonije, temveč tudi regije.

V situaciji, ko je srbski predsednik Aleksandar Vučić (SNS) pred referendumom v Makedoniji sprožil zgodbo o prekrajanju meja, je pomen referenduma še večji, saj članstvo v Natu zagotavlja ozemeljsko celovitost države[1]. Prav Rusiji in Srbiji ne ustreza vstop Makedonije v evroatlantske integracije s pomočjo sosednjih držav članic EU in Nata ter si želita propad referenduma, da bi nato krenili v delitev Makedonije ob podpori velikosrbskih, nacionalističnih in separatističnih krogov iz sosednjih držav. Obstajata le dve možnosti za Makedonijo: pot Makedonije v družbo zahodnih civiliziranih držav ali biti del velikoruskega zarote s končnim ciljem delitve in uničenja Makedonije. Že potekajo hekerski napadi na Makedonijo, ki se bodo intenzivirali s približevanjem dneva referenduma. Hekerski napadi so usmerjeni na državne institucije, Državno volilno komisijo, medtem ko se na družbenih omrežjih s plasiranjem lažnih informacij oziroma dezinformacij in propagande poskuša vplivati na referendumsko voljo državljanov Makedonije z namenom, da bi se na tak način poskušalo spremeniti voljo državljanov in preprečiti uspeh na referendumu. Na celotnem območju Makedonije, še posebej med etničnimi Makedonci, je razporejena mreža agentov, ki s svojim delovanjem in novačenjem posameznikov poskušajo odvrniti Makedonce/Makedonke od izstopa na referendum oziroma od glasovanja proti. Simptomatično je, da je Srbija za svojega veleposlanika v Makedoniji imenovala kontroverznega Rada Bulatovića, ki je nekdanji direktor Varnostno-informativne agencije (BIA) Srbije. Pred tem je bil svetovalec za varnost v Veleposlaništvu Srbije v Skopju Goran Živaljević, nekdanji namestnik direktorja BIA, ki je sodeloval pri nasilnih dogodkih v Makedoniji, še posebej pri dogodkih v makedonskem parlamentu, ko je 27. aprila 2017 potekal napad na Zorana Zaeva in njegove sodelavce s poskusom umora. Režim v Beogradu je vzdrževal tesne vezi z režimom Gruevski-Mijalkov vse do danes.

Poleg preprečevanja članstva v EU in Natu, se ključni razlog za nasprotovanje uspešnemu referendumu nahaja v fazi, ki bo sledila, in to je dolgo pričakovano kanonično priznanje avtokefalnosti Makedonske pravoslavne cerkve (MPC), ki ga skupaj želita preprečiti Srbija in Rusija.

Analitiki menijo, da bo z uspešno izvedenim referendumom 30. septembra 2018 dokončno odprta pot k polnopravnemu članstvu Makedonije v elitnem klubu držav, kot sta EU in Nato, ter bo tako zagotovljena ozemeljska celovitost in ustvarjeni pogoji za splošni napredek te države. Posebej pomembno je za Makedonce kanonično priznanje avtokefalnosti MPC, ki letos obeležuje 1000 let od ustanovitve Ohridske nadškofije (MPC-OA).