Komu ne treba Bosanski kulturni center

Piše: Edin Urjan Kukavica

---

V Prijedoru je pred nekaj dnevi ustanovljen Bosanski kulturni center. Bošnjaki, Srbi in Hrvati so se skupaj odločili ustanoviti – in ustanovili so – društvo / združenje, ki se bo, financirano skoraj izključno z prostovoljnimi prispevki članov in simpatizerjev, ukvarjalo z zašcito in negovanjem nematerialne dediščine vseh narodov (in narodnosti) Bosne in Hercegovine. Okoli tristo članov in gostov, med katerimi je bila tudi veleposlanica Republike Avstrije v BiH ter več čestnih konzulov BiH v državah, ki ravno niso v našem sosedstvu, je izbralo organe po vzorcu izobrazbe, sposobnosti in (inter)nacionalne pripadnosti, ki bodo osebno zainteresirani delali na promociji drugačne slike Bosne in Hercegovine od tiste, ki se pošilja s političnih in spominskih srečan.j.

Novica, ki bi – če bi resnično obstajalo kakršno koli zanimanje v tej državi – režimskim in „neodvisnim“ medijem odmevala glasneje od katerekoli druge, je minila popolnoma neopaženo. Ni pogreba, posameznega ali kolektivnega, molitve ali maše zadušnice, ki ne bi „zaslužila“ poroiila v trajanju vsaj treh minut v osrednjih in vseh ostalih dnevnikih na vseh televizijah, javnih in zasebnih, kontroliranih in „neodvisnih“. Grobna tišina, ki prekriva vsako novico o možnosti, uspešnih poskusih obnove življenja in rekonstrukcije življenja, glasneje kot karkoli drugega govori o stanju zavesti, odsotnosti vesti in popolni nezainteresiranosti za Bosno in Hercegovino, kakršna je bila oziroma, kakršna bi lahko bila. Smrt v Bosni in Hercegovini ima še vedno prednost pred življenjem.

Nekaj prej, natančneje pred četiri leta, sta dva obskurna lika z dolgo politično preteklostjo in pomenljivim backgroundom, oba v tehničnem mandatu, odločila ukiniti Bosanski kulturni center v Sarajevu (združiti ga z nekaterimi drugimi ustanovami), ga preimenovati v brezimno „javna ustanova center za kulturo kantona Sarajevo“ in tako iz sredine Sarajeva „izgnati“ bosanski in kulturni center. Vse se je končalo dobesedno z enim papirjem, dvema podpisoma in prešutnim soglasjem vseh političnih subjektov, tako vladajočih kot opozicijskih. Ne da bi vstopali v motive tega, po mojem mnenju, sovražne dejanja, za katerega je bilo potrebno skoraj dve leti prebijanja skozi pravnično birokratsko goščavo, da bi se anuliralo in vrnilo Bosanski kulturni center v Sarajevo, izlučimo enostaven pouk: za tisto, kar dva idiota lahko pokvarita v trenutku, potrebuje leta, da se popravi.

Tudi vrnitev Bosanskega kulturnega centra (v) Sarajevo je minila brez kakršnega medijskega in javnega zanimanja. A to ni tako velik problem; za ukinitev BKC-ja niso vedeli niti vsi zaposleni v upravi pristojnega ministrstva, kaj šele prebivalci Sarajeva (saj je skoraj ves čas naslov bil popolnoma napačen, a je vedno prišel na pravi naslov). 

Čas, porabljen za razmišljanje o temi: s čim je nekdanji nogometaš, ki je komajda kdaj slišal za Sarajevo, zadolžil ta mesto ali vsaj njegovega župana, in o nekaterih drugih temah, kot je: kdo bo naslednje leto igral na Live Stageu... bi bil verjetno najbolj zaman porabljen čas v zgodovini časa... Zato recimo, da mi ni mar, čE si župan Sarajeva izpolnjuje otroške želje in na račun davkoplačevalcev mesta Sarajevo zdravi otroške travme (tudi njegov oče se je družil s Peleon, zakaj se on ne bi vsaj s Figom). Recimo, da mi ni mar, da se na načun povzdigujejo ljudje, ki po ničem ne bi bili povzdignjeni (da jim odvzamejo kravato, tajnico in službeni avtomobil, od njih ne bi ostalo nič). Recimo, da mi je za navedeno in vse nenavedeno mar toliko, kot mi je mar, ali je pravilneje reči hoštapler ali hochstapler...

Bosna in Hercegovina je morda eksperiment mednarodne skupnosti, s katerim so poskušali najti približno rešitev za problematične multietnične države in ozemlja, kjer bi lahko eksplodirale nabrane osebne frustracije in kolektivno nezadovoljstvo... Morda je tudi država naključja in sedmanče zgodovine in ozemlje s posebnimi potrebami in valuta za potegavščine regionalnih teritorialnih nedorečenosti in švedska miza za nenasitne sosedske apetite, katerih usta lahko napolni le zemlja... Od takrat Bosno in Hercegovino najpogosteje vodijo ljudje z roba definicije človeštva, mentalni nedonočenčki, stranski proizvodi neuspelih zgodovinskih lobotomij z neozdravljivimi tumorji na možganih, ki pritiskajo na povsem neanatomske centre... Vse se je začelo v trenutku, ko sta dva svetovna probisveta prepričala, da v Bosni in Hercegovini ne živijo Bosanci in Hercegovci, temveč nekateri konstitutivni narodi in popolnoma neznani ljudje, ki si morajo medsebojno deliti oblast in da je to vse, kar je treba vedeti in biti. 

Tako v RS živijo (samo) Srbi, od Konjica ali v najboljšem primeru od Mostarja proti jugu (samo) Hrvati, v ostalem delu države pa Bošnjaki skupaj z Ostalimi... Vsi, ki se ne ujemajo s tem vzorcem, naj bi bili zatirani in potlačeni. Prav zato sem od kateregakoli medija očakoval, da bo opazil nepravilnost v matriki... a zaman. 
Zato menim, da v tej državi ni nedolžnih... zatirani in potlačeni, ki se ne odzivajo na zatiranje in tlačenje, niso žrtve, temveč sostorilci.