Koliko ledu je potrebno da zaledi krvave sledi

Pred nekaj leti sem nemočno stala in opazovala dolgo vrsto otrok, ki so na zadnjo pot pospremili otroka. Njihovega vrstnika in prijatelja. Mladi, lepi, prestrašeni od strahu. V neverici. V mimohodu so govorili, medtem ko so jim tekle solze. Ulice so bile napolnjene z njihovim pridušenim hrupom. Želeli so si povedati veliko stvari drug drugemu - In potem. Odboj.

Njihove besede so se odbile in se vrnile k njim. Nastopila je tišina in muk. Zamrznila se je solza, zastal je korak, onemela je beseda. Položili so ga v mrzelo zemljo in ga pokrili z zemljo. Da ga greje. In skriva. Ščiti. Da skrbi zanj. Pred kom naj ga ščiti? Pred vrstniki. Kakšna mora. Pred tistimi, ki v mimohodu nemo sporočajo nekaj? Ne, ne, nikakor. Pred tistimi, katerih misli so zastale že na začetku. Pred tistimi, katerih roka je zgrabila hladno rezilo noža in se z njim igrala...

Led je pokril hrib, zemlja je pokrila krsto, kamen pa je premagal srca. Stisnila so se. Za trenutek so zastala in nato nepovezano nadaljevala. Danes je spet led. Danes je sneg. Danes je kolona nemih spet v koraku. Lepenica, Tuzla, Sarajevo... Vseeno. Nemi so se zamrznili v koraku. In od nekod se sliši zavijanje hijen. Te ne mirujejo. Njih celo hranijo. Njih varujejo. Hjene z razgaljenimi obrazi se premikajo proti novim mladostnim obrazom.

Vendar je treba ustaviti ta pogled. Saj tudi one imajo mladostne obraze. So otroci. Tudi one imajo svoje prekinjene sanje. Ne, zavračam slišati, da so krvoločne. Otrok je otrok. Vsakega je rodila neka mati. Vsi potrebujejo ljubezen, skrb in pozornost. Ne kamnajte me zaradi tega. Vsi potrebujejo enak topel košček neba. Toda ta košček se je nekje razsula. Niso krivi otroci. Niso niti zavedni, da jih mora varovati ta topel košček.

Krivi so varuhi otroškega neba. Krivi so varuhi otroških sanj. Otrok, ki dvigne roko na drugega otroka, je žalosten otrok. Zapuščen. Izgubljen. Zauvek. Želi, da to zapuščenost začutijo tudi drugi. Zato pošilja ledene sporočila. Zato zamrzuje en drug korak in ene sanje. Zato mu je tista kolona v mimohodu povsem tuja. Kolona z belimi vrtnicami.

Zato so njegove besede popustile prostor nečloveškemu. In ko se otrok spremeni v pošast, in pošast se razbesni v svobodi svojega gibanja, takrat se prekinejo ene sanje, življenje, ki je vsem enako dano. Odrasle preživele pošasti samo lešinarijo nad to otroško bolečino, kot da so ti otroci druga vrsta. Kot da so tuji otroci tuja vrsta. Etigreška. Etipogrešen kod.

Odrasle pošasti so samo starejši zanemarjeni otroci. Sicer bi razumeli klic in jok. Krik in vapaj. Slišali bi glasno nemost otrok v mimohodu. Ni teh poti in stez, ki nas vodijo v brezskrbnost, dokler je ne damo drugim. Dokler samo en otrok zastane v koraku. In korak je otroški lahek in lomljiv. Enkrat zlomljen ta korak se bodisi topi bodisi nikoli več ne bo imel topline in moči.

Ne dovolimo, da nam otroci izgubljajo korak in dih. Ne dovolimo, da se jim zaledi gib in izgubi steza. Mi smo svoje steze nekako prehodili. Nekam vodijo, toda njihov smeri je preveč ovinkasta, če samo naša pot ima prehod. Mi, vedno in povsod, nosimo breme tistih, katerih noga ni dovolj močna, da sama prehodijo poti zase.

Zato, ustavimo se v gibanju, ozrimo se in zgrabimo ta otroški žar, s katerim bomo skupaj utrli steze, na katerih so vsi sledi vidne, prepoznavne in na katerih ni tujih, drugih, nepomembnih. Tistih, ki jih ne poznamo. Kajti, danes je naša noga prva v koraku, jutri pa... Le tako bodo tisti s začetka zgodbe, ki nas gledajo od zgoraj, vedeli, da smo se naučili hoditi.