Katero igro igraš: Ko žrtev postane preganjalec

Zakaj se mi to vedno zgodi? Vem, kam to pelje. Vedel sem.

Večina nas se je znašla v situaciji, ko smo izrekli kaj takega. Če se vam to pogosto dogaja v komunikaciji z drugimi in se ob koncu pogovora vsakič počutite izčrpane, je povsem mogoče, da ste se znašli sredi psihološke igre, piše Patria.

(Psihološka) igra je pojem, ki so ga razvili transakcijski analitiki, da bi pojasnili medsebojne interakcije, ki potekajo po vzorcu, ki vedno vsebuje nepričakovan preobrat.

Psihološki dobiček

Za razliko od zavestnih psiholoških iger, pri katerih eden ali več igralcev cilja na materialni dobiček z lažmi, goljufijami in prevarami, neskončne igre igramo zaradi psihološkega dobička.

Neskončna igra je večinoma posledica notranjega konflikta pri igralcu – na primer, oseba hkrati verjame, da je kompetentna in vredna ter da si zasluži boljši status, hkrati pa lahko verjame, da ni kompetentna in vredna ter da si ne zasluži boljšega statusa. Takšna dilema je pravzaprav manifestacija notranjega konflikta osebe glede lastne vrednosti.

Ena od običajnih iger, ki jo bodo igrale osebe s tovrstnim notranjim konfliktom, je „Brci me“ (Kick Me). Na primer, oseba najde dobro in cenjeno službo, ki jo sčasoma začne slabo opravljati, da bi jo na koncu izgubila zaradi lastne slabe uspešnosti ali konfliktov, ki jih je ustvarjala na delovnem mestu. S tem si je na podzavestni ravni dokazala, da si ne zasluži tako dobre in cenjene službe, in okrepila lastna prepričanja. Hkrati ta oseba igra vlogo žrtve, druge krivi za izgubo službe („skupaj so se zarotili proti meni“ in podobno). Dejanski razlog njene igre je notranji konflikt glede lastne vrednosti – en del nje ohranja prepričanje, da je vredna, drugi del, da ni.

Ta igra se pogosto igra v ljubezenskih pa tudi v zakonskih zvezah: Eden od partnerjev ima notranji konflikt glede lastne vrednosti in po tem, ko najde kakovostnega partnerja, ki mu/ji izpolnjuje vsa pričakovanja, začne ustvarjati konflikte, ki bodo na koncu vodili v propad zveze ali zakona. Vse zato, da bi okrepila prepričanje tistega dela sebe, ki ji govori: Nisi ga/je vredna.

Podzavestna raven

Motiv za igranje podzavestnih iger je prav razrešitev notranjega konflikta. Pomembno je imeti v mislih, da se vse navedeno dogaja na podzavestni ravni, večinoma zaradi mehanizmov in lastne logike ter prepričanj, ki jih je oseba sprejemala skozi življenje na podlagi svojih izkušenj, začenši z najzgodnejšim otroštvom.

Igre so eden od glavnih vzrokov slabe klime in konfliktov v medsebojnih odnosih – romantičnih zvezah, zakonu, med prijatelji in na delovnem mestu, kot je naslednji primer:

Oseba A ima težavo z določenim vidikom projekta, na katerem trenutno dela. Prosila je osebo B, naj ji pomaga. Oseba B ji je dala nekaj predlogov/namigov, kako naj premaga težavo. Oseba A zavrne vsak predlog/namig brez razmisleka, češ da niso dovolj dobri, pri čemer odgovarja z „Da, ampak…“

Proces predlog – zavrnitev traja nekaj časa in se ponavlja, nakar oseba A reče osebi B, da ona „nikoli nima nobene pomoči od nikogar“ in odide. Oseba B je zmedena. In izčrpana, ker je bila potegnjena v igro brez pozitivnega izida. Oseba A je dobila svoj psihološki dobiček s tem, da je okrepila prepričanje, da ne ona sama, ne oseba B – nista vredni.

Dramski trikotnik

Trikotnik je pogosto signal za nevarnost in tveganje – Bermudski trikotnik, trikotnik v ljubezenski zvezi, trikotnik kot prometni znak.

Steve Karpman, veliko ime transakcijske analize, je v 60. letih prejšnjega stoletja uporabil trikotnik, da bi pojasnil podzavestne psihološke igre, in sicer s tremi vlogami – Preganjalca, Rešitelja in Žrtve. Vloge se pišejo z veliko začetnico, da bi se naredila razlika med avtentično žrtvijo npr. nesreče, in ne vlogo v psihološki igri.

Originalna risba S. Karpmana

Tako Preganjalec omalovažuje in podcenjuje ljudi ter jih smatra za manj vredne. Podzavestno išče Žrtev, ki bi jo obsodil, okrivil, jo preganjal pod pretvezo dobrega dejanja in s svojo namišljeno vlogo „pravičnika“. „Ti si za vse kriv/a“, najpogosteje reče Preganjalec. Pri tem je tog, avtoritativen, rad nadzoruje s svoje pozicije superiornosti.

„Daj, da ti pomagam“, reče Rešitelj, vedno v naglici, da bi nekomu pomagal, najpogosteje, ko ga to nihče ne prosi. Pri tem odpisuje nečije sposobnosti ali možnosti, da sam reši problem. Rešitelj prevzame razmišljanje od drugega in ga postavi ali ga ohranja v vlogi Žrtve, ker s tem ostaja – nad njo. Rešitelj vse to počne zato, ker ima psihološki dobiček od takšne igre – krepi lastno prepričanje, da je boljši/močnejši/sposobnejši od drugih, v določenih situacijah pa tudi zato, ker mu ustreza držati Žrtev v ujeti, zaklenjeni poziciji odvisnosti od njegove pomoči. Včasih odnos med Žrtvijo in Rešiteljem preide v avtentičen odnos medsebojne odvisnosti – Rešitelj ohranja Žrtev odvisno od sebe, spodbuja njeno nezavidljivo pozicijo. Hkrati bo Žrtev izpolnjevala svoje potrebe, dokler se zanjo skrbi Rešitelj.

Žrtev se obnaša kot nekdo, ki zelo dolgo trpi in vedno išče bodisi Rešitelja bodisi Preganjalca. „Uboga jaz“, najpogosteje reče Žrtev, ker se večinoma počuti nemočno, brez upanja, obravnavano, viktimizirano, brez upanja v prihodnost in življenjsko radost. Če je ne preganjajo, bo iskala Preganjalca, da bi ji okrepil vsa negativna prepričanja. Če ste v tej vlogi, se obnašate, kot da nimate sposobnosti za sprejemanje odločitev ali reševanje problemov. Ko vaš Rešitelj ne naredi nečesa v skladu z vašimi pričakovanji ali če čutite, da vas je izneveril, boste prešli v vlogo Preganjalca, kar predstavlja preobrat v igri, in prav to ustvarja dramo.

Dramski trikotnik se običajno ustvari, ko nekdo zavzame vlogo Preganjalca ali Žrtve, nato pa „potegne“ v trikotnik tudi druge igralce, v tem primeru Rešitelja, ki se počuti „poklicanega“, da pomaga.

Skozi dramski trikotnik je mogoče opazovati posameznika, skupino, katero koli vrsto skupnosti, državo in njeno politiko, kot tudi globalno politiko.

Zdaj, ko smo ozavestili podzavestno, lahko izstopimo iz drame.

Če ne uživamo v prizoru in lastni igri.