Kdo in zakaj Bošnjake potiska v vse svetovne probleme?

Piše: Rasim Belko

Kontinuirani notranjepolitički kaos ne dovolja Bosni in Hercegovini kot državi, da opredeli svoje interese in v skladu z njimi postavlja ali obide geopolitična vprašanja, probleme in spopade. Soočena z večdesetletnim bojem z notranjimi in zunanjimi protidržavnimi elementi, bošnjaška politika kot državotvorni dejavnik ne uspeva najti formule delovanja. Temu dodajmo še dejstvo, da srbska politika v BiH izključno sledi politiki Srbije, politika bosanskohercegovskih Hrvatov pa potezam Zagreba.

Torej, jasno je, da je bošnjaški/bosanski politični dejavnik tisti, ki mora poleg protidržavnih politik najti način, da se kakovostneje bori tudi z mednarodnimi izzivi. To doslej ni bilo tako, zato so predstavniki teh državotvornih politik bežali v ofsajd in delovali smešno v poskusu, da bi delovali kot pomemben politični dejavnik v igri resnih in močnih.

Na primer, medtem ko je polovica Evrope jasno govorila, da noče migrantov z vzhoda sveta, in je pomemben del takšno stališče ščitil z bodičasto žico in še bolj bodičasto varnostno politiko, so bošnjaški politiki problemu, ki se ga je svet bal, pristopili patološko čustveno. »Mi smo bili migranti, razumemo jih,« je sporočilo, s katerim se je pred petimi leti opravičevalo dovoljevanje vstopa migrantov na ozemlje z bošnjaškim prebivalstvom. Zlasti v USK, ki je nekaj let živel hudo migrantsko krizo.

Danes se najbolje vidi zmotnost takšnih odločitev, saj zaradi znatne prisotnosti migrantov Bosna in Hercegovina postaja tarča kot teroristična grožnja, poleg tega pa ima resen problem z EU, zlasti s Hrvaško.

In potem je Vladimir Putin napadel Ukrajino. Še preden so najmočnejše države sveta zavzele stališče, so v Sarajevu potekali shodi podpore Ukrajini, bošnjaški/bosanski politiki pa so absolutno zavzeli stran Ukrajine, spet po patološko žrtvenem modalitetu »mi vemo, kaj je agresija«. Sledili so resni diplomatski spopadi z Rusijo, čeprav sta tako Ukrajina kot Rusija stali ob strani Srbije med NATOVIM bombardiranjem zaradi zločinov. In ukrajinski borci so, tako kot Rusi, prihajali ubijati Bošnjake med agresijo. Ali je kateri bošnjaški politik prebral kaj o tem? Ni, niti mu niso mogli na to opozoriti vsi, ki niso le pismeni svetovalci. Pomembno je zavzeti stran, a koga briga, da jih nihče ni niti vprašal, naj zavzamejo stran.

Namesto da bi se ukvarjali s politiko in skrbeli za interes države Bosne in Hercegovine, so bošnjaški/bosanski politiki bolj skrbeli, da bi iz različnih razlogov in tujih potreb vodili geopolitične vojne ter napadali znatno število, celo tistih najmočnejših.

Bošnjaški politiki so napadali in obsojali mnoge, nezavedajoč se, da so njihovi napadi strel iz praznega. Pod politični nišan so tako prišle ZDA, Rusija, Kitajska, Iran, Nemčija, Turčija, Francija, Velika Britanija, Izrael, Sirija…

In popolnoma jasno je, od kod bošnjaški/bosanski politiki želja, da igra klovna v sferi najmočnejših držav sveta. Ta želja izvira iz popolne politične nezrelosti in neznanja o potrebah reševanja notranjih problemov. Kajti politiki, ki izgubljajo na vseh političnih smereh, morajo najti temo, zaradi katere bodo zanimivi javnosti. To, da od vsega tega Bosna in Hercegovina in njeni državljani ne bodo imeli koristi, koga briga.

Takšno delovanje je Bosno in Hercegovino pripeljalo v položaj, da danes na planetarni ravni nima resnih partnerjev. Kajti tiste, ki jih je imela, je politika odgnala s svojim delovanjem brez kakršnega koli bistvenega interesa za državo, vsem drugim pa dala znak, da ni verodostojen partner, s katerim partnerstva trajajo dolgo na trdnih temeljih. Na primer, predsednik Srbije Aleksandar Vučić ni želel uvesti sankcij Rusiji, vendar se je srečal z Zelenskim in nekako v takšni situaciji obrnil vodo na svoj mlin.

Javnost je v demokratičnih procesih ključni filter delovanja in delovanja oblasti. Toda ali zaradi vpliva od zunaj ali po različnih osnovah razdeljene javnosti, bi lahko situacijo v BiH imenovali dvosmerno slabo.

Na eni strani volivci, ki so jim svetovni interesi pomembnejši od avtoceste, pravosodja, ki se bolj zavzemajo za ukrajinsko kot za vprašanje vsiljevanja sprememb ustave in podobno. Na drugi strani so politiki, ki zaradi korupcije ne ponujajo veliko konkretnih rešitev, vendar sprejemajo igro z volivci in se obnašajo kot predstavniki ZN, ne pa bosanskohercegovskih oblasti. V takšni situaciji je razvoj partnerskih odnosov z drugimi državami v veliki meri odvisen od volilnega filtra, kar ni več politika, ampak anarhija.

Kajti če ima Bosna in Hercegovina interes za sodelovanje s Finsko, Iranom ali Kitajsko, volivci (pod vplivom medijev) pa niso za to, je takšno sodelovanje že v začetku nemogoče. Kajti za razliko od urejenih, velikih držav bošnjaški politiki najprej gledajo, kaj pravi soseska, šele nato sprejemajo odločitve. V takšni situaciji je njegov prostor delovanja omejen, saj bo vse, kar naredi, sprejeto z nožem. Če k temu dodamo dejstvo, da smo nerazvita, slabo urejena majhna država v središču potresnega območja, je jasno, da so naše možnosti same po sebi omejene, politiki brez vizije pa jih delajo skoraj nepomembne.

Zato smo tudi družbena skupnost, ki se bolj ukvarja s zatiranjem Ujgurov na Kitajskem kot z zatiranjem Bošnjakov muslimanov v Srebrenici, Bijeljini, Zvorniku, Vlasenici…

In to je pravzaprav fenomen za preučevanje. Ko se moramo zaleteti v članice NATA, BRICS-a, G7, smo prvi. Ko pa moramo braniti rojake 50 kilometrov od kraja bivanja, takrat kličemo na pomoč NATO, EUFOR, ZN in EU.

Bošnjaška politika iz države s približno tremi milijoni prebivalcev ostro in drzno obsoja vedenje Kitajske z več kot milijardo ljudi. Indija se po drugi strani s 1,4 milijarde prebivalcev niti ne vključuje, ko Kitajska praska okoli Tajvana ali ZDA bombardirajo po vzhodu.

Kajti bošnjaška politika išče izhod iz svoje stiske in neznanja v tuji stiski, o rešitvah pa bodo skrbeli EU, NATO, ZN… Zato je Bosna in Hercegovina tudi evropski nedonošenček negotove usode.