Kdo bo odstopil v imenu enotnosti

Kolumna o izvolitvi bošnjaškega člana Predsedstva BiH, ki jo je napisal ugledni novinar in publicist Fatmir Alispahić za "Saff", dolgoletni sodelavec. Vendar, ker je "Saff" zavrnil objavo, bošnjaška tiskovna agencija Patria v celoti in izvirno prenaša Alispahićevo kolumno. 

- Pri Bošnjakih nikoli ni bilo toliko enotnosti v geslih in tako malo v praksi. Stranke in kandidati polno govorijo o enotnosti, a nihče se ne bi česa odpovedal v imenu enotnosti. Izpade, da je enotnost le, če glasuješ zame, če pa glasuješ za nekoga drugega, potem to ni več enotnost. Ko SDA sporoča: „V enotnosti je moč“, potem misli, da je le SDA enotnost in da je le SDA moč. Ko reisu-l-ulema Kavazović v bajramski pridigi sporoča: „Izberite tiste, ki se zavzemajo za moč in enotnost naroda“, potem je to očitno postavljeno Islamske skupnosti v propagandno službo SDA, prav po tem totalitarnem modelu, da ni enotnosti, niti ni Bošnjakov, brez te ene stranke. V nasprotnem primeru bi lahko reis Kavazović izpustil besede „enotnost“ in „moč“, s katerima je poudaril volilno geslo SDA. Tako je tudi s sporočilom SDP: „Združeni“. To pozivanje k enotnosti in združenosti je obremenjeno že s samo dejstvom, da ena stranka sebe šteje za absolutnega jamca enotnosti, s čimer izključuje vse druge, ki bi se morali najti v tej enotnosti. Kako si lahko združen sam s seboj?

Pri Srbih je enotnost nadstrankarska kategorija, toliko, kolikor poznajo kriterije, ki so za vse stranke enotni in združujoči. Pri Bošnjakih pa je enotnost strankarska prevara, zato je tudi ni. Dokler se pri Bošnjakih ne imenujejo kriteriji, ki so obvezni za vse – kot nekakšen nacionalni program – in dokler se ne vzpostavi vsesplošni konsenz okoli teh neoporečnih stvari, bo vsak pogovor o enotnosti jalov. Malo je to tudi drznost, da se iz katerekoli (eno)strankarske pozicije zagovarja enotnost. Izpade, da je ena stranka tako pametna, da lahko nosi breme celotnega naroda. To morejo le nacionalne institucije, ki združujejo akademsko pamet, stranke pa ne morejo nič, s tem, da se odnosi v strankah ne strukturirajo po pameti in domoljubju, temveč po kadrovskem in materialnem interesu. Bistvo je, da nacionalna enotnost ne more biti strankarska, ker to ni več enotnost. Ta enotnost je lahko le nadstrankarska ali vsesetrnkovska, tako, da obstajajo točke domoljubne identifikacije, na katerih se loči žito od plevelov: tisti, za katere je zaželeno, da predstavljajo narod, od tistih drugih, ki bi kot predstavniki našega naroda služili drugim narodom. Zakaj Bošnjaki doslej niso vzpostavili teh kriterijev, da nas stranke na teh ali kakšnih preteklih volitvah ne pozivajo v to neobstoječo, prevarantsko, strankarsko enotnost? Zato, ker je bil strateški cilj daytonske ideologije, da se Bošnjaki razorožijo – od orožja, ekonomske moči, medijev, institucij in domoljubja v politiki – da bi bošnjaška politika bila kokoš brez glave. Kako se to dela? Z sistemom korupcije in izsiljevanja, tako, da v imenu t.i. demokratizacije in še bolj t.i. standardizacije, odstraniš pametne in nepodkupljive posameznike v enem narodu, na njihova mesta pa pripelješ pol-ljudi, nagnjene k prodaji matere in raja pod materinimi nogami. Tako se je zgodilo tudi, da so tiste maloštevilne bošnjaške institucije, kot je BZK „Preporod“ in VKBI, dobile lastnosti bošnjaške politike, ki je preveč skorumpirana in podaniško povezana v srbsko-hrvaško verigo moči in vpliva. Zato beseda „enotnost“ danes nima nobenega pomena, ker ne more prerasti strankarske okvire, kar v končni posledici pomeni, da so nacionalni interesi le sredstvo za osvajanje profiterskih pozicij v raznoraznih parlamentih.

Gori bodo goreli, boljši pa bodo padli

Zrel poskus preseganja strankarskih okvirov v imenu enotnosti je bilo oblikovanje Koalicije „Domovina“, ki jo sestavljajo najrazličnejši strankarski profili, od SDA do SBB. V koaliciji ni SDP, ki je s tem odpadništvom „združen“ sam s seboj, saj je iz SDP nastalo več strank (DF, SDU, Unija socialnih demokratov). Če je bil prvi korak v zrelosti preseganje strankarskih okvirov v imenu skupnega cilja, potem bi moral biti drugi korak kandidiranje in izvolitev najkakovostnejših kadrov, ne glede na strankarsko razporeditev v tej koaliciji. In to se, na žalost, ni zgodilo.

Kandidat Koalicije „Domovina“, pravzaprav SDA, za predsednika/podpredsednika Republike Srbske je Ramiz Salkić, ki je v preteklih štirih letih opravljal funkcijo podpredsednika Narodne skupščine RS. Ramiz Salkić se je občasno oglasil glede diskriminacije Bošnjakov, medtem ko je Enes Suljkanović iz SDP, ki je bil podpredsednik RS in je ponovno kandidat za to funkcijo, absolutni genij v gladenju prašiča po dlaki, in bo ostal v spominu po sodelovanju na proslavi krsnih slav genocidnega entiteta, proslavi „Dneva Republike Srbske“, ter po podpori genocidnemu „zakonu o prebivališču“ in izjavi, da je RS boljši del BiH. Gladanje prašiča po dlaki je postalo doktrina bošnjaških politikov v RS, kdo ve zakaj in v imenu kakšnih interesov. Če kje v Evropi obstaja prostor, da se kontinuirano govori proti apartheidu in terorizmu, da se odpirajo sodni procesi, organizirajo protesti, itd., potem je to v RS. A glavno besedo bi morali voditi glavni predstavniki naroda, ki je žrtev apartheida in terorja, konkretno Salkić in Suljkanović. Morda se bo tudi tokrat spregledala praznost in jalovost Salkićevega in Suljkanovićevega delovanja, če se jim kot protikandidat in alternativa ne bi postavil Bošnjak, za katerega že zdaj vemo, da ne sklepa kompromisov z genocidno prakso genocidnega entiteta, da stvari imenuje s pravim imenom, in da se kot nepolitični subjekt v preteklih letih več boril za pravice povratnikov, kot pa kateri koli politični subjekt v RS. Imenuje se Sejfudin Tokić, zagotovo eden izmed medijsko najspretnejših in najjasnejših bošnjaških politikov. Tokić se je preselil v Banja Luko, da kot ustanovitelj Bošnjaškega gibanja za enakopravnost bori za pravice povratnikov, in da kot neodvisni kandidat poskusi pridobiti položaj podpredsednika RS. Če bi se poimenoval retorični model Tokićevega nastopa, potem bi se lahko reklo, da je on – retorični Srb – človek, ki govori agresivno, drzno, jasno, v obraz, in se ne pusti zmesti. Srbi so mojstri retorike, tako da tudi ko lažejo, to počnejo bolj prepričljivo kot mi, ki, tudi ko branimo resnico, govorimo vase, skrivamo pogled in pazimo, da kakšnega Srba ali Hrvata kaj ne užalimo z resnico o njihovem zlu in našem dobrem. Morda se zdi, da je politična retorika nekaj postranskega, nepomembnega, nerazumljivega – tem bolj, ker se pri nas politika strukturira pod tržnimi stojnicami – a ni naroda brez politike, niti politike brez retorike, brez spretnosti, da se to, kar hočeš, pove, premisli in izbori z besedami. Zato je Sejfudin Tokić pomemben. Zato je pomemben tudi dr. Mustafa Cerić. Zato je pomemben vsak Bošnjak v politiki, ki ne govori vase in se ne boji, ne kamer, ne voditeljev, ne političnih tekmecev, temveč ves svoj strah temelji na pokornosti Alahu.

Tukaj smo pred konkretno dilemo. Ali je za Bošnjake bolje, da Ramiz Salkić ali Enes Suljkanović postaneta podpredsednika Republike Srbske, ali je bolje, da to postane Sejfudin Tokić? Mislim, da odgovor na to vprašanje vsi poznamo. Sejfudin Tokić bi to delal bolje. Še posebej, Salkić in Suljkanović sta imela priložnost, vendar se je izkazalo, da sta v številnih primerih, ko bi morala reagirati in zaščititi ustavne, državljanske, človekove pravice Bošnjakov, molčala. Še posebej ta kader in kandidat SDP. Kljub temu se zdi, da se Ramizu Salkiću smeši zmaga, Sejfudinu Tokiću pa grozi poraz. To ni zmaga Salkića, in to ni poraz Tokića, temveč je to zmaga tistega, kar je slabše za Bošnjake v primerjavi s tistim, kar je bolje za Bošnjake. Če bi bili zreli, kot nismo zreli, bi bilo povsem normalno, da Salkić in Suljkanović umakneta svoji kandidaturi v korist Sejfudina Tokića, ki bi bolje od obeh branil bošnjaške interese s položaja podpredsednika RS.

Zgodovino gradijo velikani

Zgodba o umiku kandidatur nas nujno vodi na vrh politične estrade in kiča v obliki tekme Bošnjakov za funkcijo člana Predsedstva BiH. Če se takšen račun lahko izkaže v tekmi za podpredsednika RS (ker je funkcija predsednika RS v genocidnem entitetu rezervirana le za Srba, bre), potem je tekma za Predsedstvo BiH nekaj kot „Zvezda si lahko ti“ - vsi gledajo, vsi navijajo, vsi se opijajo. Kdo bi se tam v imenu koga lahko umaknil iz tekme?

V bošnjaški tekmi za Predsedstvo BiH je najpomembneje zaznati velikosrbsko in velikohrvatsko ambicijo, da Bošnjake predstavlja antibošnjak, ali v najmanjšem primeru nebošnjak, nekdo, ki je poln kompleksov in bolan od kolonialne ljubezni do „nadljudi“, teh Srbov in Hrvatov. Takšen je, kot se je dokazalo, kandidat SDP Bakir Ha. V logičnem zaporedju se predvideva ambicija, da se bošnjaški, domoljubni glasovi razdroijo, da bi v tej razdrobljenosti uspel kandidat SDP, za katerega bodo glasovali bošnjaški kompleksaši, mnogi t.i. mešani pari, mnogi Srbi in Hrvati (iz zlonamernosti), kar lahko doseže kritično maso glasov, dovolj za zmago Bakira Ha. Drobljenje bošnjaških glasov pomeni tudi vlogo nekaj „trojanskih konjev“, kot sta Fahrudin Radončić in Sefer Halilović, ki jih, na žalost, mnogi Bošnjaki še niso prebrali. Kakorkoli, ta zgodba se nanaša na možnost, da se Bakir Izetbegović umakne v korist dr. Mustafe Cerića, ali da se dr. Mustafa Cerić umakne v korist Bakira Izetbegovića. Le tako je lahko posvečeno bošnjaško enotnost in preprečen poskus, da se med Cerićem in Izetbegovićem prebije Bakir Ha. Ampak, zakaj bi se eden od dveh najmočnejših bošnjaških kandidatov umaknil v imenu drugega?

Če bi sploh do tega prišlo, se nekako predvideva, da bi se dr. Cerić moral umakniti v korist Bakira Izetbegovića, ker se računa, da Bakir Izetbegović ne more razumeti teh vzvišenih nacionalnih žrtev in ciljev, saj je on mojster za denar in muševe, ne pa mojster za duhovnost. Zakaj bi Alijev sin delal nekaj, česar ne razume? - in nam je normalno, da nekdo, ki ne razume, je na položaju, kjer bi moral sedeti nekdo, ki razume. Na drugi strani je dr. Cerić duhovnik, bil je reisu-l-ulema, on razume, kaj je žrtev za splošno dobro, njegova odgovornost je večja, zato bi moral uresničevati maksimo „Pametnejši popušča“, ki odzvanja kot „Dober in bedak sta isto“. Izpade, da je Cerić pristojen, ali nam bo ta zeleni Bakir ali tisti rdeči Bakir, da SDA pa nima nikakršne nacionalne odgovornosti v tej smeri. Temu gre na roko tudi dejstvo, da za Bakirjem Izetbegovićem stoji velika stranka, za dr. Cerićem pa le velika zgodovina, ampak, obesi si zgodovino, ko se ne živi od zgodovine, temveč od tistega, kar ti stranka da. Računa se, da je umik Bakira Izetbegovića v korist dr. Cerića stvar celotne stranke, medtem ko je umik dr. Cerića v korist Bakira Izetbegovića le stvar samega dr. Cerića.

Tukaj sploh ni pomembno, da je dr. Cerić ena izmed 50 najpomembnejših muslimanov na svetu, medtem ko je Bakir Izetbegović le po strokovni izobrazbi „Alijev sin“, ki je zaradi nejasnih okoliščin postal prestolonaslednik v SDA. Niti ni pomembno, da obstaja nebesna razlika med tema dvema kandidatoma, ko gre za interese, ponos, čast in zgodovinsko odgovornost bošnjaškega naroda. Vprašanje se vrti le okoli tistega, česar Bakir ne more razumeti – ker vemo, da ni kapaciteta – in česar dr. Cerić lahko razume, ker je on večji in pomembnejši od te funkcije v Predsedstvu BiH, zato bi kot ustanovitelj Svetovnega bošnjaškega kongresa in Bošnjaške akademije, kot nacionalni voditelj, moral imeti odgovornost za enotnost Bošnjakov, ter rešiti Bošnjake pred možnostjo, da nam Srbi in Hrvati namestijo svojega kandidata na bošnjaško mesto v Predsedstvu. Obstaja še ena pomembna stvar... Če se že zdaj računa, da bi dr. Cerić lahko bil poražen v tekmi za Predsedstvo BiH, obstaja le ena pot, da se kot zmagovalec triumfalno vrne na čelo Svetovnega bošnjaškega kongresa, in med projekte nacionalnega pomena, kot so Bošnjaška akademija in Muzej genocida nad Bošnjaki... ...In to je, da predava lekcijo o enotnosti Bošnjakov, ponuja kot nauk svojo žrtev, svoj umik, naj bo na površini ostanejo slabši, potonili pa boljši. Seveda, bilo bi čudovito, če bi SDA imela kapaciteto, da to zgodbo razume, da potrdi svoje bošnjaško vodstvo, tako, da umakne Salkića in Izetbegovića iz tekme, in prepusti zmago tistim, ki so resnično boljši in koristnejši za bošnjaški narod. Toda SDA že zdavnaj nima vodstvenih kapacitet, že zdavnaj je znano, da je tudi SDA otrcano profitersko društvo, v katerem se odnosi gradijo na osebnih interesih, medtem ko je narod le sredstvo za delo, nekaj kot pogonsko gorivo, premog, kurilno olje, potrošni material.

Dr. Mustafa Cerić je namreč zgodovinska osebnost – ker je bil med njegovim mandatom na položaju reisu-l-uleme v Bosni zgrajenih več mošej, medres in islamskih fakultet kot v katerem koli drugem obdobju – s čimer so njegove odgovornosti večje in bolj zapletene, kot jih lahko ima ena stranka, ki je kot vsaka stranka, društvo tihotapcev in profiterjev. Tragično je, da sploh razpravljamo o možnosti, da se zgodovinski velikan umika v imenu nejasnih in zmedenih likov, kakršne lahko najdeš na vsakem koraku. Toda zgodovina se gradi na žrtvah in velikanih.

Post scriptum

Izbira dr. Cerića nima alternative

Ta post scriptum pišem potem, ko je „Saff“ zavrnil objavo tega besedila, za katerega so mi rekli, da je – „predvolilna promocija Mustafe Cerića“. Mislim, da dr. Ceriću ni potrebna nobena promocija. Njegovo ime promovira zgodovina. Vprašanje je le, ali lahko Bošnjaki, pa tudi „Saff“, prepoznajo to zgodovinsko in muslimansko odgovornost, da naredijo razliko med različnimi kandidati in dr. Cerićem – alimom, uglednikom, našim Nelsonom Mandelo. Velika sramota se nadvije nad Bošnjake – če ne izvolijo dr. Cerića, temveč izvolijo nekakšnega tam polpismenega prevaranta. Le bedak lahko igra nepristranskost pri izbiri, ki nima alternative.

Spoštovanega dr. Cerića prosim, naj svoje kandidature ne umakne v imenu t.i. enotnosti. Če že kdo mora umakniti kandidaturo, potem je to Bakir Izetbegović, v imenu zmage dr. Mustafe Cerića, naj SDA in reisu-l-ulema Kavazović tako posvedujeta odgovornost za moč in enotnost Bošnjakov.

In če se Bošnjaki osramotijo pred zgodovino – tako je usojeno – se v to sodbo ne sme mešati. Marsikaj se lahko nauči od sramote in od sramu.