Knjiga 'Babo' Milorada Ulemeka Legije razkriva vlogo Srbije v vojni proti BiH

Bosna in Hercegovina naj bi do konca meseca odločila, ali bo vložila zahtevo za revizijo sodbe proti Srbiji pred Meddržavnim sodiščem v Haagu zaradi kršenja Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida na začetku devetdesetih let. 

Mednarodno sodišče v Haagu je leta 2007 razsodilo, da je vojska in policija bosanskih Srbov odgovorna za genocid v Srebrenici, Srbija pa je bila kaznovana, ker je vedela, a ni preprečila genocida. Bosanska stran deset let kasneje želi revizijo te sodbe. Meni se, da obstaja veliko dokazov o tem, da je režim Slobodana Miloševića, nekdanjega srbskega predsednika, neposredno sodeloval v zločinih in genocidu v BiH. 

Zadeva revizije te sodbe je zaostrila politične odnose v državi. Predstavniki bosanskih Srbov nasprotujejo začetku postopka za revizijo sodbe. Trdijo, da lahko Bosna in Hercegovina vloži zahtevo za revizijo sodbe le v primeru novih dokazov o sodelovanju Srbije v vojni proti Bosni in Hercegovini. Bosna in Hercegovina pa, trdijo, nima novih dokazov. 

Po drugi strani pa veliko domačih in mednarodnih pravnikov ter zgodovinarjev meni, da dokazov obstaja. In to v izobilju.

Akademik Smail Čekić, profesor na Fakulteti za politične vede v Sarajevu in sodelavec Inštituta za raziskovanje zločinov proti človečnosti in mednarodnemu pravu navaja, da so najvišjo poveljniško strukturo »Vojske Republike Srbske« sestavljali častniki Vojske Jugoslavije, pripadniki 30. kadrovskega centra Generalštaba Vojske Jugoslavije, med katerimi je tudi general Ratko Mladić, ki mu trenutno sodijo pred Mednarodnim sodiščem v Haagu.

- Vsi člani Glavnega štaba »Vojske Republike Srbske« in mnogi drugi častniki, podčastniki in civilne osebe v »Vojski Republike Srbske« (na ključnih položajih v korpusih, brigadah, bataljonih in četah, na različnih poveljniških ravneh »Vojske Republike Srbske«) so bili de iure in de facto pripadniki Vojske Jugoslavije, torej so bili organ države Zvezne republike Jugoslavije, ki so v skladu z Odločbo o določitvi nalog in ozemlja, na katerem se opravlja služba pod oteženimi (posebnimi) pogoji, izvajali naloge na ozemlju Republike Bosne in Hercegovine, ki je bila opredeljena kot sestavni del ozemlja Zvezne republike Jugoslavije – navaja med drugim akademik Čekić v svojem komentarju.

O sodelovanju srbskih vojakov v agresiji na BiH priča tudi knjiga »Babo - bitka, ki je nismo smeli izgubiti«, avtorja Milorada Ulemeka Legije. Ulemek je bil član Srbske prostovoljne garde (Arkanovi tigri), enote, ki je v devetdesetih letih hitro postala znana po številnih vojnih zločinih na območju Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Srbska prostovoljna garda pa je bila pod neposrednim poveljstvom Službe državne varnosti Srbije. Obstajajo številna vojaška poročila, v katerih so srbske oblasti obveščene o stanju na bojiščih v BiH. 

Ulemek v knjigi »Babo - bitka, ki je nismo smeli izgubiti« do podrobnosti opisuje vojne dni iz Bosne in Hercegovine, sodelovanje s Fikretom Abdićem, povezavo z oblastmi iz Srbije... 

- Od vseh knjig, ki sem jih do zdaj napisal, je ta knjiga najtežje prišla iz mene. Je preživeto in resnično pričevanje o dogodkih, ki so se zgodili pred več kot dvema desetletjema, in ki so v meni kot flashbacki prebujali zelo močna čustva, ki so jih v veliki meri spodbujale tudi moja čustvena navezanost na to očetovo zavičaj, ki sem ga obiskoval v otroštvu. Gre za območje blizu Petrove gore, na katerem je od nekdaj živel in obstajal srbski živalj, kot tudi na območju celotne Krajine – je med drugim zapisal Ulemek v knjigi.

                             *** 
- Ta debeluh, kasneje sem izvedel, je bil poveljnik 21. kordunaškega korpusa, imenoval se je Mirko Bosanac. On je po mojem občutku lahko poveljeval le neki »jagnječji brigadi«, kar je verjetno tudi počel, sodeč po njegovem videzu.

- Gospoda, mislim, da ni posebne potrebe, da se predstavljamo, vsi vemo, zakaj smo se tukaj zbrali...

Tam sem dvignil roko. General je prekinil komaj začeto predstavitev in me pogledal izpod obrvi. 

- Drug, general, opravičujem se, da prekinjam vašo predstavitev. Ampak, res ne vem, zakaj sem bil povabljen in kakšen je razlog, da smo se tukaj zbrali – sem rekel, navidezno presenečen, čeprav me je v tistem trenutku bolelo za razlog, zakaj smo se zbrali, saj bom to zagotovo izvedel v naslednjih pol ure... Situacija je bila takšna, da sem tri dni razmišljal, kam so me poslali. Da nihče ni vedel ali hotel povedati in zdaj sedim v prostoru s petdesetimi starešinami in s tem debelim generalom in vsi razen mene očitno vedo, zakaj so se tukaj znašli...

- Če bi samo malo počakal, bi tudi ti izvedel, zakaj in za kaj. Ampak ti, Legija, moraš tvoje - mi je rekel s smehljajem, a njegov ton je nakazoval, da bi bilo bolje, da bi bil tiho.

Ob omembi mojega imena so mnogi obrnili glave, da bi me bolje videli. Ni, da sem bil ravno slaven, a vedelo se je tu in tam, kdo sem. Pokimal sem, in nadaljeval je svojo predstavitev. 

Bistvo je bilo naslednje: Šlo je za Cazinsko Krajino, pojavila se je možnost, da se končno ves ta teritorij, ki je bil od začetka vojne pod nadzorom Petega korpusa Armade BiH, postavi pod naš nadzor. Namreč, Cazinska Krajina ali Zahodna Bosna, kot so jo zdaj imenovali, je bila od samega začetka vojne trn v peti tudi Republiki Srbski Krajini – piše Ulemek v knjigi...

- Sam teritorij se je raztezal od Velike Kladuše in Vrnograča, pa vse do juga do Bihaća. Nato, vzhodno od Bosanske Krupe preko Cazina pa do Ličkega Petrovog Sela, vključno z nekdanjim strateško pomembnim letališčem Željava... Ta velik prostor je branil Peti korpus, razdeljen na sedem brigad, od katerih je bila najbolj zajebana in najbolj zloglasna 505. Bužimska brigada – opisuje Ulemek naprej svoje prve dni na bojišču v Bosni in Hercegovini.

DOKAZI ZA REVIZIJO 2 Legija: Na bojišče v Krajino sem prišel s 50 ljudmi iz Beograda, po naročilu Arkana