Klisura: Dodik je potrdil, da je oblast kot 'Zadruga', vendar ni zabavno, ker smo vse bolj revni

SARAJEVO, (Patria) - Ugledni novinar iz Goražda, družbeni delavec in človek, ki se ima za Bosanca, Slavko Klisura, se je na družbenih omrežjih dotaknil performansa člana Predsedstva BiH Milorada Dodika s harmoniko v Predsedstvu BiH. Besedilo prenašamo v celoti.

"Narodom in državljanom in državljankam dejtonske pošasti, v kateri ni niti drobtinice slavne Bosne in Hercegovine, na katero bi bili ponosni kot naši predniki nekoč, je eden od treh glav troglave aždaje včeraj (op.a.) potisnil vroč kamen, odigran s harmoniko...

In ves dan se o tem igranju piše kot o nekem ogromnem čudu... Kot da se v tem „predsedniškem kabinetu“ že leta ne dogaja tisto, kar se v sodobnem medijskem jeziku imenuje zadruga in prikazuje pravi politični pornič... Kot da omenjena aždaja nenehno ne bruha ognja, vendar ne iz ust, temveč od zadaj...

Harmonika v Predsedstvu! Nebesa! Kdo je igral? Komu? Zdaj bomo samo o tem, kot da to igranje ni le odmev tistega, kar se govori že leta... Harmonika. Igranje v Predsedstvu. Igranje komu in čemu...

In vse se okoli nas sesuje!

Naša usoda je v rokah vladarjev, ki odločajo o nas, medtem ko se gledajo postrani za /pogajalskimi/ mizami in puščajo „svoje“ narode v ponovno izkopanih političnih „rovovih“, /skoraj bi napisal, morda zaradi rime, torovih/. Mimogrede nam naši izbrani ob priložnostih, ki jim ustrezajo, sporočajo, da nam gre dobro, ne glede na to, kako slabo nam gre! 

In ali nam gre slabo? 

Mislim, da gre. Zelo, zelo slabo! 

Bogati postajajo vse bogatejši. In zahtevajo še več. Revnejši postajajo vse revnejši. In teh je vse več. Mi pa molčimo. 

Rop, korupcija, prevare, zlorabe položajev in funkcij so prenehale biti izjema in so postale pravilo delovanja na vseh ravneh oblasti, tako običajno in pogosto, da se tisti, ki se tako ne obnašajo, lahko štejejo za čudake. In mi molčimo. 

Poslanci so naredili cirkus in norčevanje iz raznoraznih skupščin in drugih zakonodajnih organov, delajo v interesu državljanov, da se vse kadi, trošijo silne milijone za enormno visoke plače, volitve ne morejo miniti brez manjše ali večje afere. In mi molčimo. 

Ker nimamo časa razmišljati. Nimamo časa govoriti. Nimamo časa se ustaviti in reči: „To nič ne velja!“ 

Nimamo časa, ker se igramo – demokracijo! 

Demokracijo, ki so nam jo podtaknili kot prevaro. Kot past, v kateri so kot vaba desetletja nacionalistični siri.

In vsake toliko se lepo sliši, kako past počepne na naše vratove. Ki postajajo vse tanjši. In od lakote... In oni ali pojejo. Ali igrajo.

Zakaj ne bi? Njihovi želodci so vse večji, kot tudi računi v domačih in tujih bankah.

Medtem ko se vse, kar sestavlja državo, ruši. Bledí. Izginja. Kakor tisoči tistih, ki so odšli ali se pripravljajo na odhod.

Namesto lepih refrenov o dobroti odmevajo pozivi k spopadom. 

Namesto cinkanja zlatih žlic vladarji naših življenj cinkajo orožja, ki bi jih radi potisnili v roke revežem. In mi molčimo.

In le tu in tam se pojavi kakšna jezna poved ali sporočilo, kot je tisto, ki je postavljeno v vprašanje: kakšna je razlika med ZDA in BiH? In odgovor, utemeljen na dvajset in nekaj letnih izkušnjah: ZDA kot država imajo mafijo, v BiH pa mafija ima državo.

In še nekaj. Škoda, da v predsedniškem kabinetu včeraj (op.a.) ni bil nekdanji avstrijski premier. Tako bi vsaj vedeli, komu je še igral tisti že slavni harmonikar."