Kenan Kolašinac Zlatni ljiljan: S puškami smo šli proti tankom, boj za domovino je bil močnejši od vsega

Pogovarjala se: Amra Vrabac

Agresija na BiH se je začela spomladi 1992. leta. Z organiziranostjo in pogumom patriotov se je začela obramba Sarajeva in BiH pred sovražnikom. Bitka za Sarajevo je bila ključna. Od junija tistega leta so potekale nekatere najpomembnejše akcije osvobajanja ozemlja okoli Sarajeva, ki so z današnje časovne oddaljenosti zagotovo preobrnile potek vojne in preprečile, da bi Sarajevo padlo v roke agresorja.

Pogum fantov v kavbojkah in teniskah tistega leta 1992, večinoma brez kakršnega koli vojaškega usposabljanja ali stika z orožjem, bo zapisan v zgodovinskih dejstvih te države.

Na žalost so mnogi izgubili življenje za obrambo države, beli nagrobniki in pokopališča pa so trajni spomin na najboljše sinove in heroje BiH.

Eden tistih, o katerih pogumu in neverjetnih podvigih se še danes govori, je Kenan Kolašinac, nosilec najvišjega vojnega priznanja Zlatni ljiljan. Podeljen mu je bil leta 1995, pred koncem agresije.

Vojna ga je zatekla v soseski v Boljakovem Potoku. Brez razmišljanja se je pridružil Teritorialni obrambi, ko je dopolnil komaj 19 let, nato pa še Armadi RBiH po njeni ustanovitvi. Bil je vojak, diverzant, nato pa poveljnik čete v okviru 2. viteške brigade Prvega korpusa Armije RBiH.

Kot pravi, do takrat nikoli ni imel stika z orožjem.

„Pomembno mi je bilo le, da branim državo, da se dam na razpolago. Nad mojim naseljem Buća Potok in Boljakov Potok je Žuč. Gledali smo, da si priskrbimo čim boljše puške in da gremo v akcijo,“ pripoveduje Kolašinac za Patrijo.

Med pogovorom našteva svoje soborce, sosede iz ulice, ki so ostali v Sarajevu v tisti vojni 1992 in se pridružili obrambi. Še danes živi v isti ulici v isti družinski hiši. V vojski je ostal do leta 2002, ko se je upokojil v činu kapetana. Še danes je delovno aktiven in zaposlen v enem od sarajevskih zasebnih podjetij.

Pred nekaj leti se je na pobudo prijateljev in soborcev političniško aktiviral in je aktualni svetnik v Občinskem svetu Novi Grad. Kot pravi, od politike ne bo živel, a želi, da bi v svoji soseski svojim sosedom omogočil asfalt do hiše, kanalizacijsko omrežje in tisto najpomembnejše, kar lahko na tej lokalni ravni, večje pravice za borce Armije RBiH. Mnogi od njih so pozabljeni, težko živijo, a Kolašinac je eden tistih ljudi, ki svoje soborce še danes našteva po imenu in priimku, njihovih zaslug ne pozablja, čeprav je bil poveljnik in diverzant, ki je šel tja, kamor drugi niso.

„Dobil sem Zlatni ljiljan na podlagi mojih borcev in te enote. Po naključju sem bil jaz poveljnik,“ pravi Kolašinac, med borčevsko populacijo pa uživa veliko spoštovanje. A za Kolašinca je to obojestransko in vse so to, kot pravi, njegovi bratje.

Ena od ključnih akcij je bila 8. junija 1992, ko se je osvobajal del hriba Žuč. Sledile so bitke za Vis, Mijatovića Kosu, Treskavico, Dujmovska brda, Stup.

V bitki na Mijatovića Kosi je padel poveljnik Safet Isović, ki je hotel pomagati diverzantom. Od 24 borcev, ki so sodelovali v akciji, jih je le pet preživelo brez poškodb. Dva sta umrla, ostali pa so bili huje ali lažje ranjeni. Tisto, kar posebej poudarja, je, da nikoli niso pustili svojih soborcev, izvlekli so vse ranjene in mrtve, da bi jih dostojanstveno pokopali. Na Mijatovića Kosi je kasneje padel tudi heroj Safet Zajko.

Pravi, da šele danes, ko ima svoje otroke, razume, kako je bilo njegovemu očetu, ko ga je čakal na domačem pragu ob vrnitvi iz akcij. Vsaka akcija je bila – biti ali ne biti.

„Vrnil sem se domov, oče me je čakal na vratih. Vedel je, kakšne so te bitke, in sam je bil na fronti. Šele zdaj, ko sem tudi sam starš, vem, kako mu je bilo. Vedeli so, da je tisti dan akcija, jaz pa sem redko prihajal domov. Tista Mijatovića Kosa nas je veliko stala,“ govori Kolašinac.

Ena od bitk, katere cilj je bil uničiti oklepno enoto agresorja, se je odvila konec oktobra 1994 na Dujmovskih brdih. Akcija je bila izvedena taktično, a zaradi nepredvidljivega gorskega terena, kjer so razmere veliko bolj surove in težke, je lahko vse zelo hitro šlo narobe.

„Imeli smo nalogo, da gremo neposredno na tanke, in šli smo,“ se spominja Kolašinac teh dni.

Bila je to ena najuspešnejših akcij, v kateri je bilo zajetih 5 tankov T55, 6 oklepnih transporterjev, 4 tovornjake, avtobus.

Še danes se spominja dneva, ko je spoznal predsednika Predsedstva RBiH Alijo Izetbegovića. Padel je Stup in poveljnik ga je poklical, naj pride k njemu.

„Predsednik je slišal, da je padel Stup, in je prišel k Fikretu, da bi vprašal, ali je kdo tam, da bi to vrnil? Ko sem vstopil v to sobo, se spomnim, predsednik vpraša: „Ste imeli koga starejšega?” Vpraša me, koliko imam let, na kakšnem položaju sem. Že takrat sem imel Zlatni ljiljan, čin kapetana. Vpraša me, koliko imam ljudi, jaz rečem 112. In mu rečem, jaz bom to vrnil, predsednik,“ pripoveduje Kolašinac.

V akciji, ki jo je izvedel s svojimi soborci, mu je uspelo vrniti to območje, a so četniki s tankovskim obstreljevanjem po nekem času povzročili izgube Armiji RBiH, ki je varovala to linijo.

Za eno od akcij nagrajeni s 50 KM

Pravi heroji so med nami, s svojim prispevkom k obrambi BiH pred agresorjem pa so nas zadolžili, da se jih spominjamo in omenjamo vsak dan, ne le ob določenih datumih in obletnicah.