Kavazović: Bodimo odprtega srca do drugih

SARAJEVO, (Patria) - Osrednja slovesnost Islamske skupnosti v BiH ob ramazanskem bajramu je potekala v Gazi Husrev-begovi mošeji v Sarajevu, bajramsko molitev pa je vodil in bajramsko pridigo imel mufti Husein ef. Kavazović.

Bajramsko pridigo muftija Kavazovića prenašamo v nadaljevanju:

Hvala Alahu, Gospodarju svetov, ki nam je dal vsako dobro in nas je s svojo smerjo počastil.

Alahovo usmiljenje prizadevamo.

Njegovemu dobremu upamo in Njegov oprost prosimo.

Pričujemo, da je Mohamed Njegov poslanik. On je naš vzor in naš zagovornik na sodni dan.

Prosimo Ga, naj nas poživi v Svoji veri in naj nam nikoli ne dovoli, da bi bili na kakšni drugi poti.

Spoštovani bratje, cenjene sestre!

Bajram je veselje vernikov in vernic. Obdaja nas ob vsakem našem srečanju. Prihaja po našem velikem uspehu v nameri, da izkažemo pokornost Alahu, prenašajoč veliko žrtev in odrekanja v Njegovem imenu.

Danes nam je Alah, iz Svoje neizmerne dobrote, odprl vrata Svojega usmiljenja in oprosta ter nam ponudil upanje in tolažbo. To je upanje, da je ta svet mogoč boljši in da bo tudi boljši. To je tolažba, da se lahko rešimo iz blata, v katerega smo sami zabredli, da je On vedno tam, od nas pa je odvisno, kako blizu ali daleč bomo od Njega.

Bili smo Njegovi gostje v ramadanu, v mubarek času, na duhovni pojedini, kakršne ni primerne. Vsakemu izmed nas je bilo dovoljeno, da si vzame zase toliko, kolikor si je njegova duša zaželela in koliko jo je potrebovala.

Živeli smo v mesecu obilnega Alahovega usmiljenja. V ramadanu še posebej zaupamo v pravično Božjo sodbo, ko bodo naši bremeni olajšana, skrbi odpravljene, solze in znoj obrisani ter veselje in nasmeh vrnjeni na naša lica. Vemo, da je Božja pot trnova, a po njej vztrajno hodimo, v upanju, da bomo vendarle varno prispeli do cilja.

Izkušnje prejšnjih generacij nam govorijo, da sta trdna vera v Alaha in vztrajnost pri izpolnjevanju prevzetih obveznosti, na katere smo pristali s pričevanjem, omogočili, da je skupnost vernikov rasla in se razvijala. Mohamed, naj bo mir z njim, nas je učil, da je vztrajnost (istiqamet) v veri temelj, na katerem vernik gradi svoje zgradbe vere, islama in ihsana. Spodbudil nas je z besedami: Reci, verujem v Alaha, nato pa vztrajaj v svoji veri (Muslim, 38).

Vera in dobrota sta zapuščini, ki so nam ju pustili Božji prijatelji in svetniki. Pričevali so vero in niso izgubili upanja niti takrat, ko se je vse v očeh drugih zdelo končano, ko se je mislilo, da je zlo dokončno zmagalo.

Vera je nasih (nasvet), je govoril Mohamed, naj bo mir z njim. Vodi nas, kako bi bilo najbolje postopati, in prebuja našo vest. V njo ni prisile, kot nam pove sveti Koran. Alah ljudi svetuje in ločuje dobro od slabega. On je Tisti, ki je ustvaril klico preizkušnje tako v dobrem kot v slabem, da bi ugotovil, kako se bomo odzvali in kako bomo ravnali. Iz vsega bi se morali naučiti lekcijo, kakršnakoli že je.

Božja beseda nas drži blizu naših korenin in naših praroditeljev Adama in Eve. Alah je v Adama vdihnil od Svojega Duha, kar je Mohamed, naj bo mir z njim, izrazil v svojem znanem hadisu: Bog je ustvaril Adama po Svoji podobi.

Ta Božja podoba se v nas odraža, kot so nas učili veliki muslimanski mistiki (sufiji), Božja lepa imena. Zato je, pravijo, od vseh Božjih prepovedi, oskrunjenje človeške podobe in njegovega dostojanstva največji greh. Poškodovati človeško dostojanstvo pomeni ponižati Božje delo, kar je enako kot izenačiti se z Iblisom, biti preklet, osovražen in zavržen. Adam je bitje, ki se uči in greši, vendar svoje napake poskuša popraviti s kesanjem in prizadevanjem, da bi storil dobro, ki bi izbrisalo zlo. V oporoki, ki jo je prerok, naj bo mir z njim, pustil Ebu Zerru, piše: Boj se Alaha, kjerkoli si! Po storjenem grehu stori dobro delo, s katerim ga boš izbrisal, in do ljudi se na najlepši način obnašaj. (Tirmizi, 1987)

Častiti Boga (ubudijjett) pomeni predano služiti Njemu in Njegovi besedi, izpolnjevati naloge vere, predano kot musliman in zanesljivo kot mu'min. V vsakem izmed nas leži zaloga vere že iz vekovitosti, emanet, na katerega smo pristali takrat, ko so se naše duše prisegle Bogu na poslušnost. Alah nam prebuja spomin na to zavezo z besedami: Ali nisem Jaz vaš Gospodar! Odgovorili smo: „Si! Mi pričujemo!“

Od takrat človek v sebi nosi odgovornost, ki je nikakor ne more ubežati. Beg od nje nas ne bo razbremenil bremena, ki smo si ga naložili.

Alah nas je naredil za varuhe prastarih vrednot življenja na zemlji. Naša ulema jih je naštela in nanje opozorila kot na primarne vrednote varovanja življenja, svobodnega izražanja vere, svobode misli in vesti, spoštovanja človeškega dostojanstva, ohranjanja človeške vrste skozi družino v skupnosti ljudi in varnosti pridobljene lastnine vsakega posameznika.

Ob svoji oporoki muslimanom je prerok dejal: Ne zavidajte si drug drugemu! Ne obračajte si hrbta drug drugemu iz sovraštva! Ne tekmujte drug z drugim nečastno v premoženju; bodite, o Božje služabnice, pravi bratje! Vernik je bratu verniku brat! Naj mu ne dela krivice, naj ga ne zapusti, naj ga ne vara in naj ga ne ponižuje. Bogaboječnost je tukaj (v srcu). To je trikrat ponovil, nato pa rekel: Dovolj je človeku zla, da poniža svojega brata. Muslimanu je prepovedano oskruniti življenje svojega brata, njegovo premoženje in čast.

Muslimanu je pomembneje ohraniti tujo čast in obraz kot katerikoli posvetni cilj. Tekmovanje, v politiki ali kakšnem poslu, ne sme prestopiti teh meja. Kdor se izmed muslimanov ne bo držal te prerokove oporoke, je izdal emanet vere, obrnil hrbet Bogu, preroku in skupnosti muslimanov. Čas, ki je pred nami, bo govoril o nas, kdo smo in kakšni smo.

Dragi bratje.

Poslušajmo danes nekaj besed o poštenosti, iskrenem odnosu do drugih in do tistega, za kar smo odgovorni, ter o dobrodelnosti in iskrenosti do sebe in ljudi. Vzvišeni Alah je dejal: Ni poštenost v tem, da obračate svoja lica proti vzhodu ali zahodu. Pošteni so tisti, ki verujejo v Alaha, in v onostranstvo, in v angele, in v knjige, in v preroke, in ki od premoženja, čeprav jim je drago, dajejo sorodnikom, in sirotam, in revežem, in potnikom namernikom, in beračem, in za odkup iz suženjstva, in ki opravljajo molitev in dajejo zekat, in ki svojo obveznost, ko jo prevzamejo, izpolnijo… (El-Bekare, 177)

Koran še pravi: Ni kakšnega dobrega v mnogih njunih skrivnih pogovorih, razen ko zahtevajo, da se miloščina daje, ali da se dobra dela delajo, ali da se sklepa sloga med ljudmi. Kdor to stori, da bi si pridobil Božjo naklonjenost, mu bomo, zagotovo, dali veliko nagrado. (En-Nisa, 114)

Pošteni in dobri ljudje so tisti, ki živijo v skupnosti in zanjo, ki prispevajo k dobremu in se borijo, da bi ljudem olajšali življenje, skrbijo zanje, varujejo njihovo delo, njihovo zdravje, izobrazbo in mir. Poslanik, naj bo mir z njim, je tudi dejal, da je poštenost v lepem ravnanju z ljudmi. Dobrodelnosti in poštenosti ni pri tistih ljudeh, od katerih so sosedje in drugi ljudje nenehno vznemirjeni in nenehno vznemirjeni. Abdullah, sin Omerov, naj bo Alah zadovoljen z njim, je rekel: „Biti pošten ni težko: vedro lice in mehak jezik.“

Dragi bratje in sestre!

V tem velikem dnevu našega veselja in skupnosti, naj mi bo dovoljeno povedati nekaj besed o naši skupnosti, ki smo jo kot emanet podedovali od naših očetov, oni od njihovih očetov in tako naprej do Mohameda (naj bo mir z njim). Vzvišeni Alah v svetem Koranu na več mestih ponavlja: Ta vaša skupnost (umma) je ena skupnost, jaz pa sem vaš Gospodar, zato mi služite (El-Enbija, 92). Na drugem mestu poudarja: To je resnično vaša skupnost (umma), ena sama, jaz pa sem vaš Gospodar, zato se me varujte! (El-Mu'minun, 52)

Enost skupnosti muslimanov je farz, pomembnejši od kateregakoli drugega, o čemer obstaja soglasje (idžma) uleme v vseh časih. Koliko je pomembno, govori tudi izročilo, ki ga prenaša Ibn Mes'ud, v katerem se izstop iz vere enači z izstopom iz skupnosti muslimanov (Muslim, 1676; Buhari, 6878). Vsi preroki so pozivali k monoteizmu in pripadnosti eni skupnosti vernikov. En je Bog, Alah, in ena je skupnost muslimanov.

Občasno se v naši ummi pojavijo ljudje, ki so zašli in se razdelili v sekte, kar povzroča zmedo med brati in sestrami. To počnejo s pomočjo obveščevalnih služb držav, ki imajo svoje interese, bodisi z vzhoda ali z zahoda. Danes naše muslimane v Srbiji peče žerjavica delitve, ki pušča zogleneli brazgotini na njihovem tkivu, ki se težko celijo. Iz tega se moramo naučiti lekcijo.

Dragi bratje in sestre!

V naravi vsakega človeka je, da ljubi svojo zemljo, svojo domovino. Vsak musliman, ki se drži sebe, ve, da je država skupna hiša, dom, v katerem prebiva njegov narod. Naši učeni ljudje so nas učili, da je ljubezen do domovine del vere. Kajti domovina ni le fizična, temveč tudi duhovna kategorija. S svojim zgledom je to pokazal tudi sam prerok, naj bo mir z njim, v najtežjem trenutku svojega poslanstva, na poti Hidžre. Ko je zapustil Meko, se je s bližnjega griča ob njej obrnil, da bi jo še enkrat pogledal, in rekel: Bogami, če me vaši prebivalci ne bi prisilili, da te zapustim, te nikoli ne bi zapustil.

Prerok je ostal navezan na svoje rojstno mesto Meko, čeprav je smrt dočakal v Medini. O njegovi ljubezni do rojstnega mesta govori tudi Koran v verzih o spremembi kible. Njegov zgled naj bo naše trajno navdihovanje in inspiracija o tem, da lahko telo zapusti dom, a ga duh vedno nosi s seboj. Kako naj pozabimo na našo Bosno: njeno Podrinje in Hercegovino, njeno Krajino in Posavino! Kako naj pustimo Sandžak, da nam ovene iztrgan iz srca, izprt iz prsi. Kako naj to storimo s katerimkoli kotičkom naše postojbine! Kličejo nas in vabijo, naj ponudimo roke tujcem, medtem ko nam rodno grudo odjemajo.

Moramo se prešteti, premisliti, priti k pameti in se obrniti drug k drugemu. Naši kraji bodo ostali prazni, le naše mošeje bodo govorile, da smo nekoč tam živeli. Kakorkoli že, mi smo si najprej najbližji. Težko tistim, ki v migrantskih vrstah čakajo, da drugi odločajo o njih, medtem ko sami ne storijo ničesar.

In končno, bratje in sestre, naša pot je bila vedno jasno omejena in začrtana. Verujmo v Alaha, držimo se Njegove besede in izpolnjujmo tisto, kar nam je On naložil.

Bodimo odprtega srca do drugih, delajmo jim dobro, varujmo pa tako njih kot sebe pred zlom. Prizadevajmo si, da si s svojim delom pridobimo dobro tega in prihodnjega sveta. Zavedajmo se, da ni nagrade brez truda in dobrega dejanja. Vzklikajmo molitev Alahu, kajti sprejeta molitev lahko spremeni našo usodo.

Bratje in sestre.

Drugi dan ramazanskega bajrama v Bosni in Hercegovini se po Takvimu IZ v BiH obeležuje tudi kot Dan mučenikov. To je dan, ko se spominjamo vseh tistih, ki so skozi dolgo zgodovino države Bosne dali svoja življenja za svobodo. Naša trajna obveznost je spomin nanje in skrb za njihove družine.

Odpustimo si medsebojno, kajti to utrjuje vezi med ljudmi in narodi ter nas osvobaja težkih bremen preteklosti. Gradimo stoletje miru, dvigujmo skupaj naše družine v slogi in prijateljstvu.

Muslimanom v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji in dijaspori želim srečne in blagoslovljene bajramske dni. Preživimo jih z družino, sorodniki in prijatelji.

Revnim želim povečanje preživetja, bolnim okrevanje, vsem pa veliko zdravja ter družinske in vsake druge sreče.

Bajram šerif mubarek olsun!