Katedrala Srca Jezusovega: Veliki donator je bil škof Josip Juraj Štrosmajer

Piše: Mufid Garibija, dipl. inž. arhitekture in poznavalac zgodovine Sarajeva

Ob prihodu Avstro-Ogrske v Sarajevo leta 1878. je katoliška skupnost začela jačati in se povečevati. Čeprav so bili že v času Osmanov naseljeni na desnem bregu Miljacke v četrti, imenovani „Latinluk“, s svojo osrednjo župnijsko cerkvijo. Porast katoliškega prebivalstva je takratne Sarajevčane skupaj z Avstro-Ogrsko spodbudil k gradnji nove glavne župnijske cerkve v Sarajevu. Za ta namen so oblasti izbrale lokacijo, kjer na noben način ne bi ogrožali drugih verskih objektov, ki so bili zaradi multireligijskega mozaika našega mesta v neposredni bližini. Sarajevo je bilo znano po tem že takrat in je še danes. Kot idealna lokacija je bilo izbrano mesto nekdanjega janičarskega vojaškega tabora.

Pred to, današnjo, katedralo je v Sarajevu obstajala še ena, njena davna predhodnica: katedrala sv. Petra, ustanovljena leta 1238.

Gradnja nove, velike župnijske in hkrati stolne cerkve – katedrale Srca Jezusovega, je bila zaupana arhitektu Josipu Vancašu, ki je v slogu zgodnje gotike, iz klesanega kamna. Njene piramidalne podolgovate strehe so pokrite z bakrom, dva velika zvonika na katedrali pa segata v višino kar 43 metrov. V zahodnem zvoniku je veliko zvono, težko 2,5 tone, v vzhodnem zvoniku pa pet manjših zvonov. V kombinaciji ustvarjajo zvok, ki je dobro znan vsakemu Sarajevčanu.

Cerkev lahko sprejme 1.200 vernikov

Katedrala je dolga 42 metrov in široka 21 metrov, v tlorisu ima obliko križa, obok v glavni ladji pa je visok 13,5 metra. Cerkev lahko med mašo sprejme 1.200 vernikov. Fasado katedrale krasi velika rozeta z dekorativnim steklenim vitražem. Prepoznavna osemlistna rozeta se nahaja tudi na grbu Kantona Sarajevo.

Glavni oltar je izdelan iz marmorja, gradilo ga je podjetje iz Trsta v Italiji. Poleg njega sta v katedrali še dva stranska oltarja: eden sv. Cirila in Metoda, drugi pa Brezmadežnega spočetja Device Marije. Freske so delo znanih rimskih mojstrov, ki so krasili tudi cerkve in kapele v Vatikanu.

Cerkev je bogato okrašena s kipi, križi, vitraži, freskami in drugimi okraski. Te so podarili katoliki iz mnogih bosanskih mest, pa tudi iz Hrvaške, Češke in drugih držav.

Prav za potrebe gradnje te cerkve je bil leta 1884 zgrajen konjski tramvaj z železniške postaje. To bo hkrati tudi predhodnik slavnega sarajevskega tramvaja, prvotna trasa pa je do danes delno ohranjena in se še uporablja.

Štrosmajer je bil velik donator

Katedrala je bila dokončana in posvečena leta 1889, na njeni posvetitvi pa je bil navzoč tudi njen veliki donator, škof Josip Juraj Štrosmajer. Po tem škofu je dobila ime tudi priljubljena ulica, ki vodi do trga katedrale in glavnega vhoda. Družina Štrosmajer je imela korenine v Nemčiji, Josip pa se je rodil v Osijeku. Doktoriral je dvakrat, in sicer iz psihologije v Budimpešti ter iz filozofije in kanonskega prava na Dunaju. Znana sarajevska ulica, ki vodi proti pročelju katedrale, se danes po njem imenuje Štrosmajerova.

Prva večja rekonstrukcija katedrale je bila opravljena leta 1932, ob petdeseti obletnici obnove redne cerkvene uprave v Bosni in Hercegovini. V ospredju je bila obnova fresk, ki so zaradi oksidacije potemnele. Druga večja obnova je bila konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, sanacije pa so bile izvedene tudi po agresiji na Bosno in Hercegovino, saj je objekt utrpel določene poškodbe.

Sarajevska katedrala je stolna cerkev, kjer vrhbosanski nadškof obhaja maše za božič in druge velike praznike. V njeni neposredni bližini se nahajata Katoliška bogoslovna fakulteta in semenišče ter stavba nadškofije, kjer je med svojimi obiski Sarajeva leta 1997 in Banjaluke leta 2003 bival tudi papež Janez Pavel II. V njegov spomin je bil leta 2014 pred katedralo postavljen njegov kip.