Karikature in ujeti intelektualci: Osvoboditev okovov 'kaj bo rekel svet' pogoj za preživetje Bosne!

Piše: Rasim Belko

Že petindvajset let, vztrajno in vse tišje, postavljamo isto vprašanje: zakaj je politika, ki se imenuje probosanska, bošnjaška ali patriotska – mlaka, kilava, brez življenja, strahopetna? Zakaj nenehno izogiba tveganju, izogiba jasno opredeljenim stališčem, izogiba odgovornosti? In da – največji del odgovornosti je na tistih, ki to politiko vodijo. Voditeljih strank, njihovih poslušnih privržencih in prilizovalcih, ki jih potiskajo v institucije sistema – ne po sposobnosti, temveč po podobnosti.

Toda, če se ustavimo pri tem, ne bomo razumeli celotne slike. Kajti voditelji niso padli z Marsa. So proizvod sistema. In ta sistem desetletja proizvaja povprečnost, pasivnost in poslušnost – tako iz partijskih vrst kot iz univerzitetnih avditorijev. Naše visoko šolstvo, z redkimi izjemami, že 25 let sistematično nalaga akademsko blato: ljudi brez poguma, brez vizije, brez volje, da bi se spustili v kakršno koli resno analizo družbe in politične misli. Namesto da bi bili gonilne sile, ustvarjalci idej, strategi razvoja – so naši profesorji in akademiki zgolj komentatorji tujih narativov. In to, če se sploh odločijo kaj reči.

Zato nas danes vodijo ljudje, ki niso niti voditelji niti politiki – temveč administratorji lastnih položajev. Niso zrasli iz ljudstva, da bi vsaj s karizmo nadomestili pomanjkanje znanja, niti niso intelektualno oblikovani, da bi razumeli zapletenost trenutka. Njihov refleks je podložniški, njihova logika je birokratska, njihova ambicija pa izključno osebna. Ne prevzemajo tveganja, ker za to niso vzgojeni – ne v stranki, ne v izobraževalnem sistemu, ne v družbi, ki bolj ceni molk kot misel.

In kje so patriotski intelektualci? Jih ni? So – toda ali so kupljeni z ambicijo ali ujeti v udobje. Ujeti so v lastnih kalkulacijah, v strahu, da ne izgubijo štipendije, položaja, donacije, miru. Skrivajo se v senci polpismenih voditeljev, molčijo, ko bi morali govoriti, pišejo, ko bi morali kričati. Njihove najglasnejše analize se nanašajo na vojno v Gazi, volitve v ZDA ali kitajsko demografijo – medtem ko Bosna gori, politična misel, ki bi jo lahko rešila, pa ne obstaja niti v sledovih.

Poskus, da bi sploh začeli pogovor o novi patriotski politični paradigmi – je zadušen v kali. Vsaka ideja, vsak koncept, vsaka drzna misel je takoj prežeta z vprašanjem: “Kaj bo rekel Zahod? Kako bo to razumel Vzhod? Se bodo Srbi užalili? Kje so tu Hrvati?” Skratka – kaj bodo rekli drugi, ne kaj bomo rekli mi. In to je bistvo našega poraza.

V istem obdobju – je SANU sprejela vsaj dve ključni strateški odločitvi, ki še danes oblikujeta srbsko politiko na Balkanu. V Beogradu se organizirajo zborovanja, zbirajo svetovalci, načrtujejo cilji. V Zagrebu je podobno, nekoliko tišje, a enako odločno. In v Sarajevu? V Sarajevu intelektualci bolj varujejo hrbet OHR-ju, kot pa varujejo vizijo Bosne in Hercegovine. Namesto da bi bili korektivni dejavnik, so postali del dekoracije mednarodne protektoratske komedije.

Če že vemo, da nimamo karizmatičnih, politično pismenih in suverenih voditeljev – zakaj naši intelektualci ne poskusijo biti ta sprememba? Ne bodo nas rešili niti OHR, niti Schmidt, niti veleposlaniki, niti Schmidtovi tiskovni predstavniki v domačih vrstah. Osvoboditev okovov mentalitete “kaj bo svet rekel” je prvi in nujni pogoj za preživetje prodržavne politike in državljanov, ki jih predstavlja. Brez tega BiH postaja vse bolj plen, vse manj ideja.

Čas ni zaveznik. Zaostanek je že ogromen. In prodržavni, patriotski element se izgublja v vmesnem prostoru – med strahom, da ne bi zamajal statusa quo, in nemočjo, da bi sploh opredelil, kaj hoče.

Zato je danes najnujnejše vprašanje: kdo bo končno prevzel odgovornost, da opredeli novo, pogumno, samozavestno patriotsko misel? Kdo bo prekinil z malomeščanskim intelektualizmom, ki čaka, da se zgodovina reši sama od sebe? In kdo si bo končno upal povedati tisto, kar vsi vedo, a nihče ne govori: tako naprej ne gre več.