Kardinal Puljić: Družbo moramo sami graditi, ne da o nas brez nas odločajo

Nadškof metropolit vrhbosanski kardinal Vinko Puljić je poslal Božično sporočilo 2016., ki ga objavljamo v celoti:

- Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, pride na svet... In tistim, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci“ (Jn 1,9.12)

Jubilejno leto Božjega usmiljenja nas je obogatilo s posebno duhovno vsebino in v dušo smo za življenje odnesli številne milostne darove. Mnogi so izkusili lepoto odpuščanja v spovedi. Mnogi, ki jih je zajelo Božje odpuščanje, so si medsebojno odpustili in gradili mir in spravo. Številni so našli duševni mir prek del usmiljenja in romanj. Res je, niso bili vsi zajeti z milostmi jubilejnega leta, vendar je velik del vernikov odprl vrata srca za srečanje z Gospodom.

V takšnem razpoloženju, zajeti z Božjim usmiljenjem, smo vstopili v posebno drag čas adventa, da bi se osebno, družinsko in prek župnijske skupnosti pripravili na praznovanje in doživetje Božiča. Ponovno smo imeli priložnost doživeti čudovite občutke pri polnočnicah, osebnih spovedih, skupnih in osebnih molitvah rožnega venca ter zlasti pri delih ljubezni.

Leto katoliških laikov

V želji, da nadaljujemo pastoralno dejavnost v nadškofiji, smo začeli leto katoliških laikov pod naslovom Pot Vrhbosanske Cerkve z laiki. Želimo se zavedati vloge laikov v Cerkvi, zlasti v župnijskih skupnostih. Če želimo uresničiti geslo naše vrhbosanske sinode Vse obnoviti v Kristusu, je nujno sodelovanje duhovnikov in Bogu posvečenih oseb z laiki, ki se uresničujejo kot kraljevsko duhovništvo.

Proti brezupu

Kljub tem čudovitim milostnim posegom ne moremo mimo tistih temnih strani življenja, ki ga živimo, kjer moramo še vedno iskati posebno moč in luč Svetega Duha.

Kako ne omeniti nekega čudnega brezupa, ki je zajel mnoge, da zlahka zapuščajo svoja ognjišča in rodno grudo. Težko je razumeti, da to zemljo – za katero so mnogi v vojni, braneč se, pretrpeli toliko žrtev, se potili, da smo preživeli – zdaj zlahka zapuščamo. Tu, čakajoč vstajenje mrtvih, ležijo kosti tolikih naših prednikov, ki so ginili na tej grudi in za to grudo. Zato čutimo potrebo, da spodbudimo ljudi: bodimo pogumnejši, soočajoč se z vsakdanjostjo, složno in zavzeto se borimo za enake pravice, odpirajoč perspektive za življenje.

Narod, ki ne ljubi življenja, nima prihodnosti

Prav tako s posebno žalostjo srečujemo številne dedke in babice, stare očete in matere, ki so jih otroci zapustili, prepustili, da končajo življenje v hudi osamljenosti. Hvaležni smo vsem dobrim ljudem, ki se prek različnih združenj ali prek Karitasa vključujejo v njihovo oskrbo. Upravičeno se sprašujemo: kam je izginila četrta Božja zapoved, kot prva v Dekalogu, ki človeku obljublja „dober in dolgo življenje na zemlji“, če spoštuje svoje starše (prim. Ef 6,2-3)? Kaj se dogaja s to „kulturo“, ki tepta Božje in človeške naravne zakone?

Kako razumeti to kulturo, ki je ostro obsojala nacizem zaradi ubijanja nedolžnih ljudi, kakor tudi vse vojne zločine, a legalizira ubijanje nerojenih otrok? Očitno je, da širimo kulturo smrti.

Kako praznovati Božič, ki je praznik življenja, v tem ozračju, ki legalizira smrt? Odpreti moramo srca in družine novemu življenju in vzljubiti življenje. To je Božji dar. Narod, ki ne ljubi življenja, nima prihodnosti.

Pri delu z otroki sem poslušal številne in boleče zgodbe, ki so „otroško iskrene“, in pravijo: „Zakaj se ne ljubijo tisti, ki jih jaz ljubim?“ Tu mislijo na svoje starše, ki pred njimi izlivajo svojo grenkobo, iz katere se na koncu lomijo zakoni – ker nimajo resnične ljubezni, ki je pripravljena na žrtev.

Vnesimo luč

V to našo resničnost se rodi Božji Sin kot majhen otrok, da nam razodene Božjo ljubezen. Bog nam je spregovoril v svojem Sinu. Prerok Izaija sporoča: „Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je videlo veliko luč; tiste, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je obsijala svetla luč“ (Iz 9,1). V to našo temo porušenih človeških odnosov, porušenega morala in mraka brezupa se je rodil Odrešenik kot luč. Zato angeli sporočajo pastirjem: „Ne bojte se! Glej, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik –  Kristus, Gospod“ (Lk 2,10-11).

Doživeti Božič pomeni odkriti vir veselja, ki vnaša luč v naš življenjski hod in soočanje z vsemi izzivi. Zato s pastirji recimo: „Pojdimo pogledat, kaj se je zgodilo, dogodek, ki nam ga je oznanil Gospod“ (Lk 2,15). Poglejmo to razodeto Božjo ljubezen v malem Božičnem Detetu, pa ta doživljaj vnesimo v svoje družine, da v njih vladajo: sloga, razumevanje, odpuščanje in sodelovanje. Vnesimo to veselje in to luč k otrokom, ki so dar družini, družbi, Cerkvi in človeštvu. Vnesimo to luč in to veselje našim starim, bolnim in zapuščenim, da prenesemo v naše življenje to razodeto Božjo ljubezen. Vnesimo to luč in to veselje v vsakdanje življenje, da se ne bojimo žrtve in ne izgubimo upanja, ker smo verovali v Božjo ljubezen.

To je „prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka“ (Jn 1,9). „In tistim, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci“ (Jn 1,12).

Zato prižigamo božične sveče na božičnem drevesu, da nas spominjajo, da moramo mi svetiti, pričujoč upanje in pogum za življenje.

Pošiljam vam to sporočilo in čestitko, želeč prižgati luč upanja v vašem osebnem življenju in delu. Ta luč naj vam omogoči, da živite veselje ljubezni. Ta luč naj pomnoži vero in poveča pogum za življenje v tej družbi, ki jo moramo mi graditi, in ne prepustiti, da o nas brez nas odločajo.

V tem duhu želim čestitati Božič vsakemu katoličanu, vsaki družini, vsakemu otroku, vsakemu starcu in starki, bolnikom in zapuščenim, vsakemu duhovniku, redovniku in redovnici, vsakemu bogoslovcu in semeniščniku, vsakemu kandidatu in kandidatki redovništva: naj vas vse razveseli Božično skrivnost.

Čestitam Božič in vse božične praznike, v novem letu 2017 pa naj vas spremlja obilje Božjega blagoslova!