Karamehić-Abazović, ki je dvignila roko za Košarca, nima pravice dajati moralnih lekcij opoziciji

Piše: A.Čorbo-Zećo

Državna poslanka Naroda i pravde Mia Karamehić-Abazović je zjutraj na prazen želodec državljanom BiH servirala razkošen populizem in kritike na račun opozicije, ki niso utemeljene na dejstvih, temveč na zgodbi, ki jo je mogoče zlahka ovreči že v eni sami povedi.

Osebe, ki so podprle imenovanje Staše Košarca za ministra, čeprav so vedele za zgodovino družinskega nasilja, nimajo pravice drugim dajati moralnih lekcij.

Tako ima Karamehić-Abazović morda povsem prav, ko pravi, da je pobuda za odstavitev Košarca politični populizem, vendar se mora zavedati, da so njena dejanja zelo oprijemljiva, saj je dvignjena roka za Košarca dejanje, in to zelo konkretno.

Abazovićeva se je izgovarjala, da predlagatelji pobude, torej pisma, sploh niso povabili k podpisu, vendar ni odgovorila, ali bi ga podpisala, če bi jo vendarle povabili. Težko, kajti prejšnja podpora takšni sestavi Sveta ministrov BiH je dokazala, da Karamehić-Abazovićevi, pa tudi njenim drugim poslankam, ne moti nasilniški minister.

In morda je opozicija pripravila celoten medijski spektakel, vendar je 23 dvignjenih rok za imenovanje Sveta ministrov BiH, takšnega, kot je, omogočilo delovanje opoziciji. In imajo veliko prostora, saj so skrajno nenavadne osebnosti na ministrskih položajih.

Karamehić-Abazovićevi ni sporno niti to, da 'ni veliko uradnih informacij o obtožbah, ki jih je Sanja Stanković iznesla na račun nekdanjega moža', ne sprašuje se, kako je to mogoče in ali je sistem pokvarjen, temveč se brani s tem, da so jim bili dostavljeni življenjepisi in da se proti njim ne vodi noben postopek.

Karamehić-Abazovićeva bi zahtevala tudi mnenje varuha človekovih pravic, rada bi dobila tudi mnenje Ministrstva za človekove pravice, vendar je vse to prepozno.

Prepozno, saj so bili vsi dvomi o nasilju Košarca znani že pred njegovim imenovanjem. Zdaj, ko Dom narodov nadzoruje SNSD, in s tem tudi varuje Košarca pred odstavitvijo, je vsaka razprava odveč.

Poslanka NIP-a bo na koncu priznala, da vsak pritisk na nasilnika, ne glede na to, ali je institucionalen, družbeni ali zakonodajni, pozitivno vpliva na družbo, zato bi imela pozitiven vpliv tudi kolektivna obsodba Košarca v Predstavniškem domu.

Najbolj učinkovito bi bilo, če njena podpora imenovanju ne bi bila izrečena, vendar ni bila, zato se zdaj ona in njene kolegice branijo z napadanjem opozicije zaradi populizma. Opozicije, ki jim je te podatke posredovala že na seji, ko so dvignile svoje roke.

Zato je zdaj najbolje, da molčijo, saj se lahko tudi njihov obrambni manever imenuje populizem, vsaka nadaljnja razprava pa dodatno poniževanje, ker se časa ne da vrniti, Košarca pa tudi ne razrešiti. In za vse to gre zahvaliti prav 'trojici', ki ni imela moči, niti volje, da bi s partnerji v oblasti vendarle postavila rdeče črte.

Ponovno je vredno ponoviti stališče Aleksandre Pandurević, če že ne drugega, potem zaradi Aide Baručije, ki je, čeprav članica vladajoče koalicije, podpisala pobudo.

"Ali je mogoče, da štiri ženske, feministke, menijo, da je normalno, da je minister nasilnik, in niso podpisale pobude za odstavitev!? To so: Sabina Ćudić, Rejhana Dervišević, Mia Karamehić-Abazović in Ermina Salkičević Dizdarević. Baručija je edina, ki je pokazala, da je človek.

In te štiri dame naj nikoli več ne spregovorijo o femicidu in nasilju nad ženskami, ker so danes pokazale, kaj o tem resnično mislijo in koliko jim manjka empatije. Dokler ženske ščitijo nasilnike, ne bo izboljšanja!"