Karadžićev "priča" Bošnjak dobil denar, da bi lagal proti Aliji Izetbegoviću!

Srbijanski mediji in tisti iz manjšega bh. entiteta od jutra plasirajo zgodbo o priči vojnega zločinca Radovana Karadžića, ki bi v zaključku predstavljanja dokazov obrambe „poentiral“ z zaščiteno pričo KW-568, za katero trdijo, da bi lahko pomembno spremenila vsa dosedanja tolmačenja o poteku in ciljih agresije v Bosni.

Vendar je poleg spinanih zgodb malo verjetno, da bi pričanje nekdanjega pripadnika policijske enote "Biseri", ki je med vojno varovala člane Predsedstva BiH, lahko vplivalo na odločitev Mednarodnega sodišča v Haagu. Zaščitena priča KW-586 je po zanesljivih informacijah Patrije sicer bila pripadnik enote "Biseri", vendar nikoli ni imela dostopa do sestankov članov Predsedstva R BiH, še posebej ne do tistih, ki so bili strogo zaupni. 

Ves čas je bil navaden stražar pred stavbo Predsedstva BiH. Prav tako naši viri pravijo, da se je nenadoma "spomnil" pričati v Karadžićevo korist ter za to domnevno prejel večjo vsoto denarja. Trenutno živi v Belgiji. 

Ta teza ima oporo v pričanju te priče iz februarja 2014. Namreč, pričajoč pod psevdonimom KW-586 in z ukrepi zaščite obraza ter spremembe glasu, je nekdanji pripadnik MUP BiH v izjavi ekipi Karadžićeve obrambe kot glavne načrtovalce zarote navedel predsednika Alijo Izetbegovića, njegovega sina in zeta, nato nekdanjega reisu-l-ulemo Islamske skupnosti Mustafo Cerića, generala Seferja Halilovića in poveljnika Armije BiH v Srebrenici Naserja Orića.

Priča je od maja 1992 do maja 1994 leta bil pripadnik policijske enote "Biseri", ki je varovala člane Predsedstva BiH in njihove družine.

 Trdi, da je bil prisoten na številnih sestankih predsednika Izetbegovića z omenjenimi "zarotniki" v zaklonišču stavbe Narodne banke.

Vendar je takoj na začetku navzkrižnega zaslišanja tožilka Caroline Edžerton (Edgerton) poskušala raziskati, zakaj je priča čakala celih 20 let, da bi spregovorila o zaroti ogromnih razsežnosti s posledico trpljenja velikega števila njenih rojakov.

Spomnila je, da je to lahko storila že med vojno, ko je zapustila policijo in odšla k sorodnikom v Nemčijo, od koder se je po mesecu ali dveh preselila v Belgijo in pet let živela na razdalji 200 kilometrov od Haaga, vendar ji ni padlo na pamet, da bi sedla na vlak in predstavila svojo resnico preiskovalcem Tribunala.

Lahko bi, je poudarila tožilka, pomagala njenim kolegom, ki so vložili obtožnice proti Seferju Haliloviću in Naserju Oriću, vendar se tudi takrat ni oglasila.

O zaroti ni spregovorila niti po vrnitvi v Sarajevo leta 1999. Nekdanji pripadnik "Biserov" je svojo 20-letno molčanje opravičeval s strahom, vendar je strah nenadoma izginil, ko je vzpostavil stik s Karadžićevim odvetnikom Goranom Petronijevićem.

Druga čudna stvar v zvezi z njegovo teorijo zarote je po tožilki to, da so Izetbegović in njegovi sodelavci o tako pomembnih stvareh, ki bi, če bi prišle na dan, lahko obrnile celotno svetovno javnost proti njim, brez zadržkov govorili pred pričo, ki ni bila v tem zarotniškem krogu.

In tretja nelogičnost, na katero opozarja tožilka, je, da teorija zarote takšnih razsežnosti predpostavlja veliko število sostorilcev, od katerih nihče razen njega, in to 20 let kasneje, ni spregovoril.

Recimo, pri izstreljevanju granat iz bližine sarajevskih bolnišnic, da bi izzvali protinapad Srbov, je predpostavljalo sodelovanje številnih vojakov, policistov, nato voznikov tovornjakov, artiljercev in končno novinarjev.

Sicer pa je februarja na koncu izpovedi priča želela še nekaj dodati, vendar ji sodnik O-Gon Kvon (Kwon) tega ni dovolil.