Karadžić je Tuđmanu prodao srpske krajine u Hrvatskoj za desetak cisterni nafte

Piše: Sead Omeragić

Kakva je uloga Radovana Karadžića v vojni prodaji SAO Krajin na Hrvaškem? Medtem ko Milorad Dodik pripravlja proslavo 9. januarja, je treba povedati do sedaj manj znane podrobnosti o Karadžiću, zločincu in trgovcu z usodami ljudi ter ozemlji. Kakšen srbski državnik je bil, je treba le pogledati podrobnosti njegove izdaje SAO Krajin na Hrvaškem ter nekaj tajnih dogovorov s Franjo Tuđmanom in Vlado Republike Hrvaške.

Tistim, ki poznajo ozadje vojne v BiH, ni težko razumeti današnjega zvestega prijateljstva Dragana Čovića in Milorada Dodika ter njunega delovanja za nacionalno čista ozemlja v BiH. Že pred vojno so uslužbenci Udbe trdili, da so vedno imeli vse podrobnosti zasebnih pogovorov, v katerih je sodeloval Karadžić. Vse je govorilo, da za njim stoji obveščevalni milje. Sumilo se je, da dela za KOS. Kot zdravnik je dobil ugodno specializacijo na Zahodu, imel je nerazložljive privilegije na delovnem mestu, med prvimi je ordiniral zasebno. Ko je oropal podjetje Građenje, je bil brez težav oproščen. Vodila ga je in reševala neka nevidna roka.

Vitalij Čurkin, sedanji Putinov veleposlanik Rusije pri ZN, je bil pristransko vpleten v vojno proti Bosni in Hercegovini. David Owen piše v svojih spominih, da sta mu in Cyrus Vance Kozirjev in Čurkin že leta 1993 sporočala, da sta „preveč prepričana o možnosti, da se bodo Srbi zavzeli za svoje svete krave – Kosovo in Krajino“. Torej, Rusi niso imeli nikakršnih dvomov, da Srbom bolj pomembno skrbijo za Kosovo in Krajino na Hrvaškem. O teh dejstvih je največ vedel Milan Babić, funkcionar Republike Srbske Krajine. Po vsem se je ubil, čeprav se je vedno ugibalo, da je šlo za njegovo likvidacijo. Milan Babić je nasprotoval zbliževanju s Karadžićem, ker ga je štel za lažnivca in prevratnika. Na Pale je vendarle moral iti. Enkrat, ko je za kakršno koli pomoč prosil Aleksa Buho, t.i. minister za zunanje zadeve Srbske Republike, mu je odbrusil, naj ne prosi kruha preko pogače, ker jim Tuđman ponuja šest odstotkov ozemlja Bosne več, če odstopijo od Krajine. To je pomenilo, da je bila Bosna že razdeljena med srbski in hrvaški fašizem.

Davnega februarja 1991. Borisav Jović je jasno rekel Stipi Mesiću: „Hrvati s Srbi na Hrvaškem lahko, kar se nas tiče, delajo, kar hočejo. Lahko jih nabijejo na kol.“ Tri leta kasneje, aprila 1994. Feral Tribune bo zabeležil, da je Jović krajiške Srbe imenoval „to preklete Srbe“. Karadžić je na žalost Kninsko krajino prodajal za navadne cisterne nafte in majhno pomoč Hrvaške v hrani za prebivalstvo RS. Med letom 1995, nekaj mesecev preden bo začela vojaška akcija „Oluja“, je Tuđman okrepil pošiljke nafte za Karadžića. Dva konvoja nafte, eden iz Splita, drugi iz Zadra, sta krenila proti Bosni in Hercegovini.

Konvoj iz Splita se je spustil v Dretelj pri Čapljini, kjer so obstajala podzemna skladišča za nafto, nato pa je ostanek nadaljeval proti Berkovićem in Kalinoviku. Konvoj cistern iz Zadra je prečkal ozemlje SAO Krajine in vstopil neposredno v Banja Luko. Pripadniki vojaških opazovalcev ZN so vse konvoje redno spremljali. Po njih je bila ta nafta darilo Srbom za pomoč vojakom HVO in beguncem po porazu proti Armiji RBiH. Da obstajajo dogovori bosanskih Srbov s Hrvati glede usode Krajin, sta Karadžić in Nikola Koljević zelo odprto potrdila Adilu Zulfikarpašiću 17. julija davnega leta 1991. Že takrat sta ta dva voditelja bosanskih Srbov govorila o SAO Krajinah kot o možnem ozemlju za trgovanje na račun ozemljev v BiH.

Babić je v svojih spominih zabeležil, da so Karadžiću krajine na Hrvaškem koristile „samo za krepitev pogajalske pozicije Republike Srbske v bosanskem vrtincu“. Že novembra 1991. Karadžić obvešča Miloševića, da odlično sodeluje z Bobanom. Prvo srečanje Bobana in Karadžića je bilo julija 1991. v Mostarju. V enem pogovoru z Miloševićem jeseni 1992., Karadžić kaže svojo oblast nad Krajinami: „Nezadovoljen sem z Babićem, nameravam ga zamenjati in imam pripravljeno zelo kakovostno zamenjavo.“

Septembra 1994. leta Hrvoje Šarinić piše o Karadžićevih predlogih Tuđmanu: „Bosanski Srbi so se pripravljeni odreči Kninu, čeprav so do sedaj grozili z združitvijo z njim.“ Šarinić piše, da je eden Srb, poslovnež iz Dunaja, bil pogosta povezava za njegove stike s Karadžićem. Tega septembra 1994. je „poslovnež“ Šariniću predlagal „džentlmenski sporazum Tuđmana in Karadžića“. Karadžić bi „po tem sporazumu preprečil združitev RS in RSK, v zameno pa bi Hrvaška morala ekonomsko pomagati Republiko Srbsko in prispevati k njeni politični deblokadi“.

Božidar Vučurević, eden od voditeljev SDS-a je potrdil: „Kolikor mi je znano, obstaja džentlmenski sporazum med Tuđmanom, Miloševićem in Karadžićem o zamenjavi ozemlja.“... Kaj je džentlmenskega v etničnem iztrebljenju Bošnjakov, to ve le Vučurević. Milan Babić je v enem intervjuju za beograjski NIN, malo po vojni, rekel, da je Drugi korpus Vojske RS brez kakršnega koli boja izgubljal položaje na Kupresu, Glamoču, Dinarah in Grahovu. Babić razkriva: „To izgubljanje položajev in postavljaje Knina v hrvaško okolje se je dogajalo istočasno s pogajanji Republike Srbske in Hrvaške o delitvi ozemelj Bosne in Hercegovine. Naj omenim samo najbolj znana pogajanja, ki so se izmenično odvijala v Davoru in Srpcu.“

Veliko je dokazov, da so Grahovo, Glamoč in Drvar, osvojeni v dolgo hvaljeni ofenzivi HVO, pred akcijo „Oluja“, dejansko samo predani v zameno za Posavino. Že konec leta 1994. sta se Tuđman in Milošević dogovorila o odprtju predstavništev v Beogradu in Zagrebu. Tako je bilo odločeno, da se jugoslovansko predstavništvo odpre v Mesićevi ulici na Šalati, hrvaško pa v Čakovskoj ulici na Dedinju. Hkrati je Armija RBiH vodila krvave bitke proti Karadžićevim četnikom in HVO-ju, medtem ko ti niso izstrelili naboja drug proti drugemu. V Pržinah pri Bosanskem Grahovu 29. januarja 1995. so se sestali premieri paradržav Herceg-Bosne in RS Jadranko Prlić in Vladimir Lukić ter se dogovorili o odprtju konzularnih predstavništev. V BiH ni bilo od začetka vojne niti enega spopada Vojske RS in HVO-ja. Razen davnega, dogovorjenega umika okoli Dubrovnika. Le brigada HVO-ja pri Brčkem je bila kolikor toliko s borci Armije RBiH, vendar je bilo tudi to odobreno iz Zagreba zaradi strateškega pomena nadzora nad koridorjem proti Banja Luki in Krajinam.

Hrvoje Šarinić, Tuđmanov vodja kabineta, je Karadžića opisoval kot nadutega človeka in „večjega Srbina kot Slobodan Milošević“. Šarinić citira njegovo izjavo in s tem le potrjuje popolno vojaško enotnost HVO-ja in Karadžićeve ter Mladićeve vojske: „Muslimani napadajo Žepče s sedmimi brigadami in če ne bi pomagali Hrvatom, bi padlo tudi Žepče, Kiseljak in Kreševo.“ O tem vojaškem sodelovanju so bili dogovorjeni detajli v Njivicah pri Herceg Novem med delegacijama HVO-ja in Vojske RS. Priča Božidar Vučurević: „S hrvaške strani so bili Boban, Prlić in general Ante Roso, s srbske strani Karadžić, Krajišnik, Koljević, ter generali Mladić, Gvero in Milovanović. Razpravljalo se je o mnogih pomembnih političnih in vojaških vprašanjih, vojaški pomoči Vojske Republike Srbske Hrvatom v spopadu z Muslimani. Nekaj od tega je bilo uresničeno na območju Žepča, Mostarja in Brčkega.“

Po propadlem poskusu HVO-ja, da osvoji Travnik, je Vojska RS sprejela civiliste in borce HVO-ja na Vlašiću. Na sestanku srbsko-hrvaških delegacij v Čelebićih pri Bosanskem Grahovu se je Jadranko Prlić pred kamerami zahvalil „narodu Republike Srbske za pomoč hrvaškim civilom in hrvaškim borcem. Na Travnik in Zenico so dneve padale srbske granate v znak povračila za napad na njihove zaveznike. Da bi prikril svoje pogovore in trgovino s Tuđmanom, je Karadžić Miloševiću napisal odprto pismo, v katerem ga obtožuje izdaje Krajine. Vendar pa je tudi navaden svet v Krajini vedel za Karadžićevo izdajo in prodajo teh območij SAO.

Ivan Zvonimir Čičak v intervjuju za Feral pravi: „Organiziran odhod Srbov se je začel nekaj dni pred operacijo „Oluja“. Pred začetkom „Oluje“ so iz vseh mest v Kninski krajini potekale organizirane evakuacije.“ Ko so 2. maja Hrvati osvobodili Slavonijo, je Owen zabeležil: „Hrvati so zmagali. Misteriozen je bil izostanek reakcije bosanskih Srbov v Banja Luki. Bili so pes, ki tisto noč ni zalajal.“ Owen se je spomnil „Tuđmanovega navdušenja, nekaj mesecev prej, ko mu je pripovedoval o Karadžićevi zasebni karti, ki jo je predlagal njegovi vladi, in ki je velike dele Krajine dajala Hrvatom.“ Hrvoje Šarinić gre k Miloševiću in klepeta o nepomembnih stvareh. Leto dni prej je Šariniću rekel, da bo zamenjal Karadžića, vendar tega več ni mogel storiti. Na drugi strani Tuđman in Karadžić komunicirata in vse dogovarjata glede BiH in Krajin. Karadžić si je dvignil ceno s neposredno komunikacijo in pogajanji s Tuđmanom. Medtem ko sta padala Slavonija in SAO krajine, je Karadžić obstreljeval Sarajevo, Bihać in koridor pri Brčkem in Odžaku. Iz vsega tega je vidno, da je RS nastajala ne le na genocidu nad Bošnjaki, ampak tudi na žrtvovanju Krajiških Srbov. Bila je to v zgodovini nepopisna mešanica zločinov in trgovine z ljudskimi življenji in ozemljem.“