Kantoni so bili dobra podlaga za gerilsko borbo probosanskega bloka za državo, a premajhen ribnik za patriotske ekonomiste v SDA!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Po tem, ko je visoki predstavnik Christian Schmidt s suspenzijo ustave entitete FBiH vsilil oblast po meri OHR-ja in njegovih šefov, se je pričakovalo, da bo na nižjih ravneh (kantonih) vzpostavljen sinhroniziran politični mehanizem. Kajti po napadih na ustavno-pravni red in izključevanju Bošnjakov iz sistema odločanja je bilo nujno organizirano delovanje probosanskih sil v prostoru, ki je v tistem trenutku ostal edini prost.

In zdelo se je, da bo oblikovanje oblasti v treh dominantno bošnjaških kantonih nekako priložnost za gerilsko politiko partizanskega tipa, s katero bi se poskušali upreti kolonialnemu pristopu mednarodne skupnosti. Kajti na tej gerilski politični strani so bili tisti, ki so se uprli krempljem moči, utelešenim v OHR-ju ter veleposlaništvih ZDA in Velike Britanije.

Navsezadnje se je izkazalo, da je le tako delovalo. Kajti od gerilske politike, na kateri bi se zaradi usode Bosne in Hercegovine morali usposabljati prihodnji projekti, je ostala le grenkoba neuspeha. Ta politika bi morala v slabem trenutku za državo in družbo biti kohezivni dejavnik združevanja vseh sil, mreženja in prilagajanja, da bi se, ko pride čas, pretvorila v resen politični mehanizem, pripravljen nositi se tudi z veliko močnejšim dejavnikom mednarodne skupnosti.

Oblikovanje probosanskih vlad na temeljih projiciranih gerilskih politik v USK in TK, po pol leta pa tudi v ZDK, je dajalo namig na možen uspeh. A nato se je vse sesulo kot hiša iz kart. Ali, bolj pravilno rečeno, porušeno je bilo zaradi neusmiljenih, in upam si reči, protidržavnih interesov, skupinic in posameznikov. Kajti to je edino resnično. In ne glede na to, kako lepšajo zgodbo o kolapsu ideje o probosanski borbi tisti, ki so najbolj odgovorni za ta kolaps, je končni jasen zaključek, da se niti največja bošnjaška in recimo probosanska stranka ne uspe spopasti s skupinicami, ki ciljajo na funkcionalna javna podjetja za osebno bogatenje pod zastavo patriotizma. In Bakir Izetbegović se lahko izgovarja na zgodbo o pismu in nasprotovanju takšnim skupinam, a brez resnih rezov vse to nima smisla, kajti te interesne skupine so zlomile duh in telo probosanskega bloka.

SDA je zaradi predvsem ameriške politike po volitvah izključena iz oblasti, SDA pa je zaradi tajkunske politike svojih ljudi podrla probosansko zgodbo o odporu. Kajti zgodba o probosanskem danes nima otipljivih opor, največja stranka nima nobenega aduta, s katerim bi lahko prepričala možne partnerje, da ji zaupajo. Kajti vse, ki so bili z njimi partnerji, iz enih ali drugih razlogov, so prodali zaradi interesov nezasitnih kadrovikov, katerih proračunska denarnica nikoli ni dovolj globoka.

In dokler ne spremeni odnosov znotraj sebe, SDA in njen vodja, pa tudi njeni kadri, nimajo ne pravice ne osnove govoriti, kaj bi kdo in kako moral storiti. Kajti največja stranka v BiH je pustila na cedilu tiste, ki so se zaradi države sami odločili za opozicijo. In takšno delovanje se imenuje izdaja.

Nesmisel, nam bo rekel predsednik glavnega odbora SDA Safet Softić na vprašanje, ali je res, da je eden od voditeljev procesa razbijanja probosanskega bloka na kantonalni ravni. In nesmisel je pravzaprav tisto, kar danes govori, da »SNSD in HDZ vodita projekta, medtem ko je trojka inferiorna«. Kajti, da bi imelo smisel, mora SDA imeti vizijo in pripravljenost spreminjati takšne politike. Da bi to bilo mogoče, mora imeti partnerje, in da bi imela partnerje, mora najprej zategniti povodec očitno razuzdanim interesnim tajkunskim skupinam. In ja, nesmisel je, da to, da je trojka inferiorna v primerjavi s SNSD in HDZ, oprošča SDA odgovornosti. Opozicija ni oblast, je pa še vedno resna pozicija na parlamentarnih klopeh, s katerih se marsikaj lahko stori, če se misli na državo in ne na osebne račune.

In Narodna evropska zveza in Stranka za BiH sta najboljši pokazatelj. Prvič, odšli so v opozicijo, ko bi lahko bili oblast, drugič pa njihovi kadri, za razliko od bolj ali manj kritizerskega delovanja SDA, še vedno v parlamentih pošiljajo pobude, zakonske predloge in podobno. Demokratična fronta prav tako ima adute v delovanju skozi parlamente. SDA jih nima, kajti bivanje v oblasti jih je očitno oropalo možnosti in kapacitet, da kot opozicija ponujajo rešitve.

A vrnimo se k možnostim borbe skozi gerilsko politiko probosanskega bloka. Ali ni trojka kot projekt pravzaprav začela na temeljih kantonalne borbe z SDA? In to samo v enem kantonu, tistem sarajevskem. S te ravni se je dvignila na zvezno, nato pa še na državno. Trojka je imela pomoč mednarodne skupnosti – ja, in? Če bi se ohranila, kot bi morala, bi probosanska politika v treh kantonih imela plebiscitarno podporo vseh tistih, ki želijo Bosno in Hercegovino videti kot moderno državo, celovito in približano EU in Natu.

Tuzlanski je najštevilčnejši kanton v državi in igra pomembno vlogo v volilnih kalkulacijah, niti ZDK niti USK nista zanemarljiva, če gledamo glede na volilno bazo. Val, ki naj bi se začel iz teh treh kantonov, bi se zlahka razširil tudi na Kanton Sarajevo, pa tudi naprej, kajti resničnim domoljubom te države je nujno potreben politični projekt, ki mu bodo verjeli in ga bodo izbrali zaradi trdnih temeljev, na katerih je vzpostavljen. A zdaj je vse to tisti umetni dim studijskih oddaj, v katerih se tisti, ki mislijo, da so voditelji, perejo za politično moč tajkunov, ki jih tepajo tako, kot pritiče predsednikom.

Pat pozicija v resničnem delu probosanskega bloka pomeni lagodno pozicijo tistih, ki so pristali biti marionete mednarodnih protektorjev Bosne in Hercegovine in partnerji secesionistov, katerim izpolnjujejo želje. Ta blok ima zdaj priložnost, da nič ne dela, prepuščajoč pobudo Dodiku in Čoviću, a vseeno računa na dobre volilne rezultate. Da pojasnimo Softiću in SDA, to ni nesmisel, temveč dejansko najbolj pogubna posledica neodgovornega pristopa SDA v kriznem času.

A v vsakem zlu je nekaj dobrega, in edino dobro v razpadu takšnega mehanizma probosanske politike je dejstvo, da zdaj vemo, kdo mora na začelje domoljubnih kolon. Kajti kdor ni sposoben voditi in upravljati, je prisiljen poslušati in delovati po navodilih. SDA mora sprejeti, da je dokončno izgubila vlogo vodje, in čim prej se to zgodi, lažje bo priti do oblike organiziranja političnega mehanizma, ki ima v svojem bistvu gerilski, na površini pa diplomatski pristop.

Kajti, ne glede na to, da je največja stranka, je SDA zdaj na delitvi med dvema blokoma, tistim, ki lagodno pluje v kompoziciji s SNSD in HDZ, in tistim, ki ima resen probosanski značaj, a ne zadostne moči.

Pred SDA bi morala biti jasna izbira, a pred kakršnim koli novim poskusom mora ta stranka rešiti ključni problem, znan že od prej, poudarjen po kolapsu v USK. Organi SDA morajo sprejeti odločitev, ali je državotvorna politika pomembnejša ali tajkunska struktura. V primeru izbire prvega bo imela resno koalicijsko kapaciteto. Če izberejo drugo, ni izključeno, da postanejo bošnjaški SDS, vsem enako prepoznavni, nikomur dovolj zaželeni. In to je nevarno tako za SDA kot morda še bolj za državo. A odločitev je treba sprejeti čim prej, kajti zavlačevanje definiranja pozicij ustvarja vakuum za mešetarske politike!