Kakšno oblast je dobila Črna gora: Krmilna palica v rokah rusko-srbske agenture

Napisala: Nevena Kovačević

Četniški vojvoda, Andrija Mandić, sicer vodja Nove srbske demokracije, je bil včeraj formalno izvoljen za predsednika črnogorskega parlamenta s 49 glasovi poslank in poslancev. Poslanci opozicije so pred začetkom glasovanja zapustili sejo, si na mikrofone nadeli črne trakove in sporočili, da je bil včeraj črn dan črnogorskega parlamentarizma.

Eno je gotovo – črnogorski parlamentarizem je uradno razvodenel. Izvolitev četniškega vojvode za vodjo najvišjega zakonodajnega telesa je v poročilih regionalnih medijev različno obravnavana.

Po eni strani so bosanski in hrvaški mediji začudeni nad izvolitvijo prorusko usmerjenega igralca za predsednika parlamenta države, ki je znana po težnjah po vzpostavitvi državljanske družbe, utemeljene na zahodnih in evropskih vrednotah.

Po drugi strani pa prosrbski mediji že slavijo veliko zmago Aleksandra Vučića in ideje srbskega sveta. Črnogorske državljanke in državljani so sinoči pred stavbo parlamenta izrazili protest ob imenovanju Mandića, pridružili pa so se jim tudi poslanci iz vrst opozicije, natančneje stranke pročrnogorskega bloka.

Andrija Mandić na mirovni misiji

Nekdo, ki ni seznanjen z likom in delom vojnega veterana in pripadnika sedme bojne Andrije Mandića, bi ob poslušanju njegovega nagovora po prevzemu funkcije pomislil, da gre za novo ozaveščenega in preobraženega Andrijo, ki je nenadoma, po desetletjih izvajanja politike radikalnega nacionalizma, postal rešitelj Črne gore in njene multietnične harmonije.

Vendar pa ne obstaja strokovnjak s področja političnega komuniciranja, ki bi to klovnovsko predstavo za javnost lahko naredil gledljivo in naravno.
Mandić se je namreč nenadoma prelevil v vlogo civiliziranega in spodobnega politika iz predsedniške kampanje, ki širi miroljubna sporočila, brez ostrih retorike, ob obžalovanju preteklih radikalnih stališč.

Vendar pa je bistvo tega slabega in neizkušenega igranja razgaljeno le z eno samo povedjo – do enakih ciljev je mogoče priti po različnih poteh.
To sporočilo je Mandić med razpravo z vodjo Demokratske stranke socialistov Danijelom Živkovićem poslal svojim volivcem, pri čemer se je izognil odgovorom na Živkovićeva vprašanja – ali bo podprl nadaljevanje sankcij proti agresorski Rusiji, ali bo v skladu z načeli, zapisanimi v statutu stranke, zahteval izstop Črne gore iz zveze NATO, ter ali bo priznal neodvisnost Kosova, na kar se je zavezal s podpisom koalicijskega sporazuma konstituentov nove parlamentarne večine.

Mandićeva teza je jasna – cilji se ne spreminjajo, za njihovo uresničitev pa se ne izbirajo sredstva. Bilo je, najblagje rečeno, neprijetno gledati Andrijo Mandića, kako se kune v spoštovanje Ustava, tega, kot je sam govoril, nesmiselnega in nasilnega dokumenta, ki sta ga on in njegove kolege iz opozicijskih klopi pred nekaj leti cepila in gazila v skupščinski dvorani.

Žalostno je gledati, kako k spravi poziva in o miru pridiga pripadnik četniškega in ravnogorskega gibanja, promotor svetosavja in revizionističnih izmišljotin Aleksandra Rakovića, ki se klanja Aleksandru Vučiću in Miloradu Dodiku, dela na uresničitvi koncepta enonacionalne države vseh Srbov, za svojega predsednika pa šteje Vladimirja Putina.

Danes bi nas torej mirili tisti, ki prezirajo državljanski koncept države, izenačujejo četniško in partizansko gibanje, rušijo multietnično harmonijo in dosežke antifašizma, slavijo vojne zločince in zanikajo genocid v Srebrenici. Zastonj nam poslanci gibanja Evropa zdaj, Demokratov in dela albanskih strank po kdo ve kolikokrat prepakirajo zgodbo o spremenjenem narativu zavez, ki, ne glede na to, ali se imenuje Demokratska fronta ali Za prihodnost Črne gore, goji isto ideologijo, ki temelji na šovinizmu, nespoštovanju državnih simbolov in ustvarjanju države po modelu konstitutivnih narodov, z možnostjo spremembe Ustava in popolnim odpravljanjem državljanskega koncepta ter formalnim razglašanjem Črnogorcev za pripadnike manjšinskega naroda.

Za uresničitev takšne vizije lahko očitno računajo na podporo sredinskih strank, ki so na besedah načelne in odgovorne političarke, v praksi pa hinavke in foteljaši.

Izvolitev Vlade, kršitev poslovnika in Ustava

Po izvolitvi vodstva skupščine je nekaj pred polnočjo sledila nova seja, na dnevnem redu pa je bila izvolitev 44. Vlade, na čelu z Milojkom Spajićem.

Z razpisom seje je bil najprej kršen Zakon o prestolnici, ki določa, da se prva seja rednega skupščinskega zasedanja održi na Cetinju. Nato je bil kršen tudi skupščinski poslovnik, saj je le dan pred sejo kandidat za ministra za notranje zadeve Boris Bogdanović odstopil od kandidature, nakar so Demokrati Alekse Bečića za to funkcijo predlagali Danila Šaranovića.

Poslovnik Skupščine predvideva, da je mandatar dolžan predložiti Skupščini program in predlog sestave Vlade tri dni pred sejo, Spajić pa Skupščine ni obvestil o spremembi glede predlagane sestave Vlade, zato je bil poslovnik kršen. Kot bi rekli – ko se praznuje, naj se praznuje.
Prevedeno v politični jezik – ko lahko kršimo zakone, zakaj ne bi mogli kršiti tudi Ustava. Tako je Spajić na začetku seje zavrnil branje svojega ekspozeja, obrazložil je takšno odločitev s prihrankom časa in nujnostjo odločitve o odlogu popisa prebivalstva.

S kršitvijo ustavne obveznosti je novoizvoljeni premier ponižal najvišji zakonodajni dom, pa tudi državljanke in državljane, ki so ga izbrali za premierja.

Takšen protidržavniški potez je najboljši pokazatelj, ki razkriva značaj prihodnje oblasti. Med sejo sta si bivši in sedanji premier izmenjala kup težkih obtožb o vpletenosti v korupcijske dejavnosti, tako da je materiala za Specialno državno tožilstvo v izobilju.

Spajić se je dobro zabaval, zavračajoč odgovarjati na kritike in vprašanja poslancev, ki se nanašajo na obrazložitev posameznih točk ekspozeja. Tako Spajić ni želel pojasniti, kako namerava izvesti kontroverzni program Evropa zdaj dva, ali bodo sredstva za povečanje plač in pokojnin zahtevala novo zadolževanje, ter kako namerava doseči ključne zunanjepolitične cilje (članstvo v Evropski uniji, krepitev evroatlantskega partnerstva, dobrososedske odnose in krepitev vloge v multilateralnih organizacijah), če je delovanje in strateška usmeritev njegovega kabineta odvisna od podpore koalicije za prihodnost Črne gore. Inovator in vizionar v poskusu je poslal sporočilo, da bo njegov ekspoze ostal zgolj pamflet in lepo napisana populistična pravljica.

Spajić, ki nima jasne ideološke profilacije, bo brez dvoma lahek plen za vodilno koalicijo Za prihodnost Črne gore, ki bo trdno držala krmilno palico, medtem ko bo predsednik Jakov Milatović s svojimi igralci v novi večini lahko odmerjal pritisk, usmerjen proti strankarskemu kolegu.
Sama dejstva, da je Mandića podprlo vseh 49 poslancev nove večine, Spajićevo Vlado pa 46, kažejo na začetna trenja in neobstoječo kohezijo, ki jo poskušajo prikriti.

Čeprav je očitno, da Vlada, oblikovana po načelu partitokracije in nestabilnega partnerstva, z 90 % kadri brez referenc in kompetenc za vodenje dodeljenih resorjev, ne bo funkcionalna in bo trajala morda celo krajše kot predhodni dve, ter bo razpuščena še pred napovedano rekonstrukcijo, je prihodnost Črne gore negotova, poglabljanje politične krize pa ima lahko daljnosežne posledice.

Uhljebi, ki jih priporoča antinatovska propaganda, putinofilstvo in izkušnje na politični sceni, bodo državi povzročili neizmerno škodo. Če pa vemo, da se je večina oblikovala po meri MOSKVE, URADNEGA Beograda in dostojanstvenikov Srbske pravoslavne cerkve, boljši kadri nas niso mogli doleteti.

Prva seja Vlade naj bi bila danes ob 13. uri, na dnevnem redu pa je predlog o odlogu popisa prebivalstva do 30. novembra.