Kako sta Clinton in Jeljcin leta 1993. zapečatila delitev Bosne in Hercegovine

• Na vrhu v Vancouvru 3. aprila 1993. je bil v pogovoru med Clintonom in Jeljcinom sprejet sklep o delitvi Bosne in Hercegovine

• Ali je Jeljcin jasno izrekel le tisto, kar je Zahod globoko verjel: "Embargo za Bosno ostaja... še posebej, če veste, kdo so muslimani"

Napisal: Fuad Đidić

Na seji Kroga 99 v nedeljo, 6. julija 2025. leta, bomo naši javnosti razkrili deklasificirane dokumente iz arhiva Bele hiše, ki so bili do nedavnega "Top Secret".

Prenesli bomo nekaj najbolj intrigantnih podrobnosti pogovora Borisa Jeljcina in Billa Clintona z dne 3. aprila 1993. leta na vrhu v Vancouvru, ko sta se pogovarjala o usodi miru v Bosni in Hercegovini, in se medsebojno strinjala o ključnem vprašanju: kaj je mogoče in česa nikakor ni mogoče dati "muslimanom" v Bosni.

Vsebina "deklasificiranih" dokumentov je ilustracija ruskega odnosa do Bošnjakov vse do danes, pa tudi jasno opozorilo – kaj je Clinton resnično mislil o prihodnji ureditvi Bosne in Hercegovine in kako zelo je verjel, da bi Bosna in Hercegovina lahko izgledala kot "normalna država".

Med sproščenim "delovnim kosilom" na ladji, ob idilični obali prostranega Vancouvra, sta se Clinton in Jeljcin, kot vodji dveh državnih delegacij, pogovarjala o delikatnih vprašanjih nove varnostne konfiguracije Evrope in glede na te dokumente med njima glede nobene teme pogovora ni bilo nesoglasij.

Vendar pa je ob koncu pogovora sledil nepričakovan preobrat, ki je grozil, da pokvari to diplomatsko "romanco" pogovora dveh voditeljev, ko je "naključno" ali "dobro zrežirano" prispela "presenetljiva" novica, da so "bosanski Srbi zavrnili mirovni načrt Vance-Owena za BiH".

Od tega trenutka se je začel velik diplomatski preobrat med obema voditeljema glede pobude o prihodnosti Bosne.

Že nekoliko pripit Jeljcin, kot razkrivajo dokumenti, je glede Bosne vseeno diplomatsko premagal Clintona.


Vrh v Vancouvru leta 1993

Ko je prispela ta novica, je Jeljcin le skomignil z rameni in ležerno dodal: "Kaj se da storiti... Čurkin je storil vse, kar je mogel", s čimer se je opravičeval Clintonu, ki mu je že v začetku februarja 1993. leta v telefonskem pogovoru obljubil, da bo Čurkin kot njegov "verodostojen pogajalec"... "storil vse, da bi prepričal Miloševića in bosanske Srbe, da sprejmejo ta sporazum".

Nato je sledila Jeljcinova izjava, s katero je potegnil globoko "rdečo črto": "Nemogoče je, da bi dvignili embargo za Bosno".

Previdna analiza pogovora razkriva, da se Jeljcin pritožuje nad Čurkinom, ker ni uspešno zaključil posla s Srbi, in nato pripravljeno dodal: "Pogovore je treba vsekakor nadaljevati".

Jeljcin s to potezo ne le prevzame pobudo, ko Clintonu ponudi naslednji krog diplomatskih pogajanj, v katera vključi novega diplomatskega igralca – ministra Kozyreva, ampak tudi diplomatsko "nariše" pogoje prihodnjih pogajanj o Bosni.

"Moramo podpreti Kozyreva, če mu v Bosni in Srbiji ne bo uspelo, bodo stvari zelo slabe", je opozoril Jeljcin.

Neizogiben je vtis iz besedila dokumenta, da je Clinton v "diplomatski obrambi" in edino, kar mu preostane, je, da vzvrati z "emocionalno ofenzivo": "Počutim se precej slabo, ker imajo Srbi v Bosni prost dostop do orožja stare jugoslovanske vojske, medtem ko so muslimani ostali brez orožja".

Preokupiran s svojo "veliko vizijo" nove varnostne konfiguracije Evrope, Clinton ne želi, da bi pri "malih vprašanjih", kot je vprašanje Bosne, po čemer koli nasprotoval Jeljcinu.


Kozyrev je sedel na Jeljcinovi levi strani

Seveda ostaja tudi danes nesprejemljivo, da je Clinton tako diplomatsko izgubil pobudo, da bi s popuščanjem pri teh "malih vprašanjih", kot se je zdelo vprašanje "Bosne in muslimanov v Bosni", pridobil prednost za uresničitev svoje "velike vizije" Evrope.

Na vrhuncu pogovora o Bosni Jeljcin ne le brez zadržkov zavrača vse Clintonove predloge o dvigu embarga za BiH, ampak tudi neusmiljeno postavi piko na i usodi "muslimanov Bosne" kot "potencialno nevarnih elementov".

Tukaj je Jeljcinova izjava, ki bo v desetletjih, ki so sledila, imela znaten vpliv na usodo Bošnjakov: "Več orožja na tem območju lahko povzroči tisoče novih smrti, še posebej, če veste, kdo so muslimani".

In zdaj sledi Clintonova izjava diplomatskega in moralnega sonovrata: "Ubijajo se med seboj brez razmišljanja".

Ta dialog daje nekaj pomembnih odgovorov. Vendar se za zdaj zadržimo le pri Jeljcinu.

Morda je najpomembnejše, kako je pravzaprav Jeljcin, ne pa Putin, pravi avtor geopolitične strategije odnosov do "muslimanov" Bosne in ustvarjalec strateške osi "Rusija-Srbija-bosanski Srbi", ki naj bi temeljila na uničenju " muslimanov Bosne", katerim nikoli ne smete dati orožja, da se branijo.

Prav tako je Jeljcin pravi avtor "ruskega sveta", ki Bosno imenuje z ruskim izrazom "oblast", kar nas neizogibno spominja na vzporednico z Ukrajino, kjer je vojna sprožena, ker je to le "ruska oblast" in "izumljena dežela", njen narod pa "umetni" narod.


Gostitelj vrha je bil kanadski premier Brian Mulroney (med Jeljcinom in Clintonom)

Prav tako je tukaj vprašljivo dejansko zaupanje Clintona v Daytonski mirovni sporazum, če se je tako močno zavzemal za načrt Vance-Owena o delitvi države na tri dele, in če celo Jeljcinu reče: "Rekli smo bosanskim muslimanom, naj sprejmejo načrt Vance-Owena".

Ta pogovor je bil trenutek diplomatskega preobrata, ko se je vprašanje miru v Bosni reševalo skozi rešitev Kontaktne skupine.

V tej skupini Varnostnega sveta Združenih narodov je zagotovo prevladoval Kozyrev z idejami o Bosni kot delu "ruskega sveta".

Politične usode te države ni odločila apatija, nevednost, apologija, podpora ali kritika stališč ruske desnice. Politična usoda te države je bila odločena s potrditvijo istega modela: blokiranja, embarga, izmišljevanja, konstrukcij, lažnih opravičil in izkrivljenih narativov.

Jeljcin je le jasno izrekel tisto, kar je Zahod globoko verjel: "Embargo ostaja... še posebej, če veste, kdo so muslimani..."

Od takrat je politična usoda Bosne in Hercegovine oblikovana z modelom embarga, blokade...

Vse do Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je z rušenjem sodbe "Kovačević" blokiralo pravico do demokracije.