Kako smo prišli kolapsu sistema, v katerem ne vemo 'niti kdo pije, niti kdo plačuje'

Piše: Dr. sc. Enver Išerić

---

Kako in zakaj smo prišli v situacijo, da ljudje v taki meri ne spoštujejo svojih izvoljenih predstavnikov, jih prezirajo (z častnimi izjemami, ki so pri večini državljanov prepoznavne in cenjene) in jih javno žalijo v medijih, jih imenujejo z žaljivimi imeni, celo žalijo in ponižujejo člane njihovih družin, hkrati pa se državljani svoje oblasti tako bojijo, da izostane kakršno koli kritično mnenje o dogajanju v državi in družbi, v podjetju, kjer delajo, ali v kateri koli javni ustanovi ali organu državne oblasti.

Je mogoče, da smo vsi, ali večina nas, navajeni biti lutke na vrvici, ki jih nekdo drug drži v roki, jih vleče in tako usmerja naše gibe in vedenje.

Usmeritve so tako prisiljene, nenehne in nevarne, da so pri mnogih izjemno izobraženih, pametnih, inteligentnih, pridnih ljudeh, ki poleg tega neizmerno ljubijo svojo domovino, otupile vsako voljo do dela in kakršen koli odpor proti negativnemu in nezakonitemu delovanju in vedenju posameznikov in skupin, medtem ko postaja „pozicijska pamet“ – pamet, ki se črpa iz naziva funkcije, ki jo posamezniki opravljajo, in ki nima nikakršnega kritja ali izvora v kakovostni izobrazbi teh posameznikov – prevladujoča in s silo argumentov in groženj potira resnično znanje in strokovnost, ki jo imajo „podaniki“ takšnih vodij organov in institucij.

To je izjemno razširjen pojav in to je vidno iz obstoječega načina delovanja organov in javnih institucij, takšen zaključek pa potrjujejo tudi izjave izjemno velikega števila posameznikov, ki opravljajo različna dela na različnih področjih in v različnih organih.

Takšno stanje vodi do zelo nizke stopnje pobudnosti, učinkovitosti in zakonitosti dela v organih javne oblasti. Namesto da bi nagrajevali pobudnost, učinkovitost in zakonitost opravljanja dela, nagrajujemo zvestobo ljudem, lenobo, nesposobnost in brezpogojno izvrševanje nalog, celo takrat, ko so v nasprotju z zakonom, in tako pride do popolnega kolapsa sistema, v katerem ne vemo „niti kdo pije, niti kdo plačuje“.

Do teh pojavov prihaja zaradi zelo slabe kadrovske politike, po kateri se na izjemno odgovorna mesta postavljajo zelo neodgovorni in nesposobni posamezniki, ki nimajo osnovnega znanja o organizaciji in delovanju države in njenih organov, poleg tega pa so vodstvene sposobnosti, ki jih takšna mesta zahtevajo, skoraj nevidne.

Ko na začetku opravljanja teh odgovornih, a brez kakršnih koli kriterijev dodeljenih mest, zaradi svojega neznanja in negotovosti ustvarijo distanco do svojih podrejenih, s svojo namrgojenostjo in povišanim tonom pa poskusijo, pri večini podrejenih pa jim uspe, zgraditi avtoriteto, ki jo je treba brezpogojno poslušati in to brez postavljanja kakršnih koli dodatnih vprašanj pri izdajanju nalog, še posebej pa ni zaželeno opozarjati takšnih avtoritet, da je neko naročilo v nasprotju z zakonom.

Ko jim uspe vzpostaviti takšen sistem „vladanja“ in vodenja, dodaten pritisk v njihovi glavi predstavlja sama ta oblast, ki jo izvajajo skoraj brez kakršnega koli nadzora s strani kogar koli, ne glede na to, ali gre za posameznika ali kolektivni organ, ki bi moral ta nadzor opravljati, nato pa se izgubi popoln nadzor nad samim seboj in pride do kolapsa sistema.

Njegovi podrejeni si slečejo ramena in vsakodnevno svoje telo in možgane ohranjajo v kolikor toliko normalnem stanju z jemanjem pomirjeval in sproščilnih sredstev.
Komuniciranje in izražanje svojega mnenja je mogoče preko družbenih omrežij, kjer lahko najdemo zelo žaljive in neprimerne vsebine za nosilce najvišjih državnih funkcij, s čimer določeni posamezniki izživljajo svoj bes nad stanjem, v katerem se nahajamo, za katerega smo vsi, nekdo bolj, nekdo manj, krivi, hkrati pa želijo pokazati „pogum“, ki ga imajo.

Pravzaprav gre za pogum „na tipkovnici“ in strahopetnost v srcu.

Torej, obnašamo se popolnoma obratno. Svoje izvoljene predstavnike moramo in jih moramo spoštovati, saj nam to nalagajo tako božji kot človeški zakoni, največji pogum (če želimo biti pogumni) pa je „vladarju“ povedati resnico v obraz in se zavzemati za pravico, ki je dragocenejša od vsega bogastva.

V tako lahko osvojenih funkcijah se njihova strast do oblasti razplamti in postane vse bolj nevarna za vse, ki se nahajajo v njihovi bližini ali za katere ocenijo ali dobijo namig, oziroma znak od nekoga, da bi lahko ogrozili njihov položaj. Takšne osebe, ki izgubijo kompas in potrebo po vzpostavitvi kakršnega koli sistema in reda, ki deluje, izgubijo celo občutek domoljubja, če so ga imeli, saj se iskren domoljub nikoli ne bi sprejel dela, o katerem nima znanja, niti na tem področju ne pozna stanja.

Zato, medtem ko čakamo na spremembo načina kadrovanja, storimo nekaj za svojo domovino in za vse nas, delajmo odgovorno in zakonito svoja dela in odženimo strah, da bomo za takšno vedenje odgovarjali. Spoštujmo svoje izvoljene predstavnike in se ne obotavljajmo jim povedati resnico v obraz. Tako jim bomo pomagali, sebi, drugim, vsem nam in naši domovini Bosni in Hercegovini.