Kako se IDF lahko in zna boriti v urbanih razmerah Gaze

Napisal: Dean Džebić

V teh dneh je "Enota 9900" delala brez počitka, če sodeč po velikem številu poletov izvidniških letal IAF (izraelsko vojno letalstvo) nad vzhodnim Sredozemljem.

Po imenu Enota 9900 ne vzbuja posebnega zanimanja, čeprav gre verjetno za najpomembnejši in najinteligentnejši rod IDF, oziroma kartografski oddelek znotraj vojaško-obveščevalne službe Aman.

S svojimi tehnično-tehnološkimi zmogljivostmi lahko ta enota s skeniranjem terena geolocira skupine sovražnih borcev skozi katero koli vrsto terena ali objekta, v katerem se nahajajo.

Čeprav mainstream narativ, tako v Izraelu kot po svetu, neusmiljeno krivi obveščevalno skupnost za napako med napadom Hamasa, prava vrednost, ki jo ima Aman, je tehnološka moč izstreljenih vohunskih satelitov Ofeq za LEO orbito (nižja zemeljska orbita do dveh tisoč kilometrov).

Prav ti sateliti lahko ustvarijo 3D projekcijo urbanega terena znotraj Gaze, po katerem bi bile posodobljene zemljevide v celoti uničenih ulic, četrti in naselij v Gazi.

Dodatno podporo pri izvidovanju in skeniranju terena nudi tudi ameriško letalo RC-135V, specializirano za elektronsko motenje in izvidovanje, ki se je v teh dneh med opaženimi leti pridružilo izraelskim pripravam na vojno v Gazi.

Težko je najti oborožene sile na svetu, ki imajo več izkušenj z urbanimi in asimetričnimi grožnjami kot IDF. Vse do prve libanonske vojne leta 1982 je bila doktrina obrambe in doktrina uporabe IDF v glavnem usmerjena na konvencionalne in simetrične grožnje.

Šele pekel Bejruta in zahodnega dela Libanona bo ustvaril obrise urbane gverile, ki bo postala zaščitni znak in splošno sprejet način bojevanja skoraj vseh terorističnih skupin na Bližnjem vzhodu, pa tudi ustvaril temelje za preučevanje urbanega bojevanja v sodobnih konvencionalnih spopadih.

Treba je poudariti, da je urbano gverilo na mala vrata kot najpreprostejši vid asimetričnega bojevanja vnesel FLN, oziroma Fronta narodne osvoboditve Alžirije.

Krvave lekcije Bejruta in Gaze

Doktrina obrambe Izraela je v veliki meri določena z vrsto specifičnih okoliščin, med katerimi izstopa sestava vojne armade, ki vključuje širok nabor nabornikov, ki so odslužili vojaški rok.

Zanimivo, IDF sploh nima podčastniškega kadra in se zanaša izključno na častniški kader, ki je sposoben voditi veliko vojno armado s mirnodobnim sestavom.

Dodatno, vse formacijske enote, večje od bataljona, imajo celotne "rezervne poveljniške sestave", z dodatno olajšavo poenotenih činov vseh rodov, tako aktivne kot rezervne komponente.

Z množično mobilizacijo rezervistov prihajajo tudi dodatni izzivi poveljniške odgovornosti, kar še posebej pride do izraza med kampanjami proti Hamasu in Hezbolahu v zelo zapletenih pogojih urbanega bojevanja.
Kronološko, Izraelske obrambne sile so imele dve fazi in eno vmesno fazo (obdobje) pri preučevanju in vodenju urbanega bojevanja. Prva faza je od nastanka države Izrael do osemdesetih let in Libanona, oziroma prvega srečanja z asimetričnim nasprotnikom.

Namreč, vse do prve libanonske vojne je bila največja in edina konvencionalna grožnja velik napad Sirije preko Golanske planote. V tem pogledu je doktrina obrambe ostala usmerjena na razvoj oklepno-mehaniziranih enot kot osrednjega roda kopenske vojske.

Ognjeno krst urbane vojne je IDF doživel med šestdnevno vojno leta 1967, ko so se izraelski padalci (rezervisti) borili z jordansko armado v vzhodnem delu Jeruzalema.

V teh bojih so se izraelske sile spopadle z jordanskimi silami v konvencionalnem spopadu, pri čemer je bilo civilno prebivalstvo evakuirano, kar ne bo veljalo za prihodnje primere.

Za razumevanje sodobnega načina vodenja urbane vojne IDF je najpomembnejša vmesna faza, oziroma zgodovinsko obdobje od prve libanonske vojne do operacije "Obrambni ščit" leta 2002, oziroma Druge intifade.

V tem obdobju je prenehala prevlada izraelskih načrtovalcev, ki so zagotavljali konvencionalne grožnje, na primer napad več divizij oklepno-mehaniziranih enot z uporabo enot kombiniranih rodov.

Pravzaprav po libanonski vojni z diverzifikacijo terorističnih skupin, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih izvajale teroristične napade, IDF začne opažati vse pomanjkljivosti dosedanjega pristopa k urbanemu bojevanju, tako v tehnično-tehnološki pripravljenosti kot v doktrinarnih zmotah.

Druga faza se dejansko začne po operaciji IDF na Zahodnem bregu leta 2002, ko se prvič IDF vpleta v gosto naseljena območja, kjer prebivalstvo večinoma ni evakuirano in je močno sovražno razpoloženo.

V teh bojih IDF vstopi s svojimi obsežnimi tankovskimi in oklepnimi enotami, z množično uporabo letalstva. V teh bojih se je dejansko pokazala povsem napačna uporaba vseh rodov vojske.

Tako so na primer obveščevalne priprave v celoti spodletele, saj so IDF nastopile klasično na način iskanja skupin in koncentracije sovražnih vozil in opreme.

Dejansko so se srečali s sistemom utrjenih ognjenišč, s katerih iz zakritih objektov delujejo minometi ali večcevni metalci granat.

Vojno letalstvo ni več delovalo samo po fiksnih in nepremičnih ciljih, ampak je moralo delovati tudi po premikajočih se ciljih, ki jih je predhodno neuspešno locirala obveščevalna priprava.

Dodaten izziv je bila potreba po uporabi natančnejšega orožja, oziroma raket in bomb, ki bi zmanjšale kolateralno škodo in žrtve, kar se je spet kot bumerang vračalo kot injekcija borbenega morala pri sovražniku.

Če bi se izbrala uporaba nevodenih bomb velike uničevalne moči, bi se ulice tako zamašile, da se kolone oklepnih enot ne bi mogle prebiti do območij namestitve brez inženirskih enot.

Po drugi strani so se inženirske enote do takrat uporabljale za klasična dela inženirske priprave napadalnih ali obrambnih dejanj, zdaj pa so bile opažene potrebe po frontni angažiranosti buldožerjev, ki so razbijali blokade ali ostanke ruševin, s čimer so prebijali pot nastopajočemu oklepu.

Dodatno je inženirstvo dobilo tudi novo dimenzijo uporabe, in sicer boj proti podzemnim predorom ter njihovo uničevanje in zasipanje.

Pravzaprav noben tehnološki ali taktični novitet ni tako podaljšal življenja in obstoja Hamasa in Hezbolaha kot kopanje predorov, pri čemer so jih naučili strokovnjaki za predore iz mehiško-ameriških kartelov.

Danes Hamas v Gazi koplje predore na globini več kot 20 metrov in dolžini do 300 metrov z urejenimi tiri za hiter transport materialno-tehničnih sredstev in ljudi.

Kot potreba za boj v predorih inženirstvo IDF dobi nalogo oblikovanja enot, ki bi uničevale predore, medtem ko na pehoti ostane najtežja in najdražja naloga, oziroma boj v predorih, pri čemer sta Hamas in Hezbolah izjemna nasprotnika.

Ob opažanju vseh teh pomanjkljivosti in nerazumevanja koncepta urbane vojne, se je leta 2005 v bazi Tzelim oblikoval velik center za urbano vojno IDF.

Večmilijonski projekt izgradnje "Mini Gaze", kot ga imenujejo vojaki IDF, predstavlja pravo naselje z več kot 500 objekti z avtentično gradnjo za Palestince z mošejami, hišami, ambulantami in bolnišnicami, šolami in pripadajočimi objekti.

Ozke uličice in izpostavljena ognjišča kot celoten poligon so zadostni za usposabljanje celo dveh brigad hkrati.

Čeprav je druga faza urbane vojne IDF prispevala pomembne spremembe, bodo šele katastrofalni izgubljeni IDF pokazali na popoln zgrešenost uporabe velikih formacij brez specializiranih enot, ki bi inženirsko razminirale in usposobile cestne komunikacije.

Še posebej je prišla do izraza povsem napačna uporaba oklepno-mehaniziranih enot, pa tudi sposobnost Hezbolaha, da v protitankovskem boju uniči več deset tankov, hkrati pa enako natančno deluje in zadene s protitankovskimi, protizračnimi in protiladijskimi raketami.
Sodobni model urbane vojne IDF in vloga oklepa

Kljub izjemno visoki ceni, ki jo je plačal IDF, ne opušča uporabe tankov v urbanem bojevanju, vendar z določenimi formacijskimi in taktičnimi okviri, v katerih to danes izgleda.

Še vedno IDF opušča uporabo mehanizirane pehote kot roda, temveč osrednjo vlogo še naprej ima pehota, ki ima podporo bojnih oklepnih vozil Namer, Puma ali transporterjev M113, vendar ne kot mehanizirana pehota.

Glede na to, da sta se Puma in M113 izkazala kot lahki tarči v urbanem bojevanju zaradi izrazito tankega oklepa na zgornji projekciji, je bila okrepljena raven balistične zaščite.

Kot potreba po vozilu, ki bo z množičnostjo lahko odgovorilo na transport desetine s spremljevalnim orožjem in po potrebi samo nosilo znatno količino zalog streliva in materialno-tehničnih sredstev – je bil ustvarjen oklepni transporter Namer.

Na šasiji tanka Merkava IV, težak je 63 ton, približno kot povprečen tank zahodne proizvodnje.

Na operativno-taktični ravni IDF pri napadu na urbana območja velikosti povprečne ulice v Gazi nastopa z dvema do tremi tanki Merkava, do štirimi Nameri ob dveh buldožerjih, ki napredujejo na čelu z inženirskimi enotami, ki vstopajo v urbana naselja.

Merkave in Nameri se po vzorcu iz vojne leta 2006 premikajo v romboidni formaciji, s čimer pokrivajo s strojnicami in topovi nastopajoči prostor v razponu do 180 stopinj.

Takšna formacija je pokrita s četo pehote, ki se nahaja v transporterjih in napreduje ob podpori strojnic iz Namerjev ali avtomatskih metalcev granat.

V urbanih pogojih gosto naseljene Gaze se za enonadstropno hišo angažira cela desetina IDF, medtem ko se za večnadstropno hišo angažira cela četa.

Seveda so to taktični vzorci, ki se lahko glede na aktivno situacijo na terenu spreminjajo, kot tudi podpora, ki prihaja iz zraka, pa tudi kopna od oklepno-mehaniziranih enot ter na koncu tudi specializiranih enot inženirstva, ki odstranjujejo vse ovire.

Po drugi strani, čeprav večno asimetričen, je tudi Hamazov odgovor vse sodobnejši in inovativnejši, in dejansko lahko IDF dobi urbano vojno le, če vstopi vanjo.

Tisti dan, ko so enote vstopile v Gazo, ne glede na to, ali je tam prebivalstvo ali ne, te vojne ni več mogoče dobiti. Na koncu vsak vid urbane vojne vodi bodisi do zmage branilca bodisi v najboljšem primeru za napadalca – do nerešenega izida, ki ga bodo odločena pogajanja.

Dokler z razdalje delujejo sile, ki imajo vlogo napadalca, imajo premoč, tisti trenutek, ko se vstopi v ruševine, branilec izvrši ukaz, ki ga je general Nguyen Djap dal vietnamskim vojakom: „Zgrabite Američane za pas“.

In Hamas in Hezbolah sta pokazala, da lahko trdno zgrabita izraelski pas.