Kako je Nemec Oliver postal diverzant Armade RBIH in zakaj o tem piše knjigo?

Pozabili ste prave borce, mnoge je oblast ponižala in razočarala, a kljub temu so zame Bosanci in Hercegovci ostali najboljši narod v Evropi, pravi v izpovedi za bh. novinarsko agencijo Patria (NAP) Oliver Švajkard (Schweikard), rojeni Nemec iz Karlsruhea, vojak, novinar, taboriščnik, diverzant in nekdanji borec Armade Republike Bosne in Hercegovine.  

Njegova življenjska zgodba je na trenutke neverjetna in čudovita. A na pogovor je prišel pripravljen - s "kupom" dokumentacije, vojnih časopisnih člankov, fotografij in porumenelih vojnih potrdil. Ta 44-letnik zadnji dve leti ponovno biva v Bosni in Hercegovini, kjer je preživel celotno vojno.

Prišel je, kot pravi za agencijo Patria, da dokonča, kar je začel - knjigo o življenjski avanturi, ki ga je v celoti zaznamovala. Izdajatelja še nima, pisati pa želi v bosanskem jeziku. Lektor knjige mu je obljubil postati znani bh. pesnik Marko Vešović.

Ko je leta 1992 kot vojni poročevalec najprej prišel na Hrvaško, nato pa še v severno Bosno, ni niti sanjal, kaj ga čaka.

- V BiH sem prišel avgusta 1992. Bil sem z enotami HOS-a, ko je Prvi krajiški korpus napadel območje okoli Dervente. Prišel sem na to območje kot novinar in takrat sem želel pisati knjigo, a imel sem vojaško izobrazbo in odlikovanje Bundeswehra. Med tem napadom je bilo moje življenje ogroženo in pridružil sem se obrambi in enotam HOS-a. Nisem imel niti nisem želel iskati druge izbire - pravi Švajkard v zelo dobrem bosanskem jeziku.

Švajkard v uniformi Armade RBIH: Udeležen v številnih akcijah

Vendar pa je v bojih, pravi, hudo ranjen zaradi eksplozije tromblona, nakar je bil ujet. Švajkard jasno poudarja, da mu je bilo od samega začetka jasno, kdo je agresor in kaj se dogaja v BiH, kar pa po njegovih besedah ni bil primer z njegovimi rojaki in uradno politiko.

- Napadali so nas četniki, agresorji. Nimam težav, da tako rečem še danes, ker je to resnica in moja želja je, da to resnico čim bolj ponavljam in širim - dodaja.

Po tem, ko je bil ujet, je bil Švajkard z ostalimi ne-Srbmi sproveden v koncentracijska taborišča. Najprej je bil, kot pravi, sproveden v Banja Luko, kjer so ga zasliševali, nato pa v taborišča v Manjači in Batkoviću. Na koncu je bil sproveden v taborišče Kula pri Sarajevu. Preživel je več kot 14 mesecev, 426 dni, v ujetništvu.

- Vse vrste mučenja, razen spolnega zlorabljanja, sem preživel. Ker sem bil ranjen, so me pustili krvaveti z namenom, da ostanem brez noge. Vendar pa so bili ljudje, ki so mi pomagali. V bistvu mi je življenje rešilo odlikovanje nemške vojske. Ta medaljon je bil četnikom razlog, da so verjeli, da sem nek nekakšen pomemben častnik, specialec Nata, in so me čuvali za izmenjavo in prikazovanje - poudarja Švajkard.

Resnično, Švajkardove izjave se navajajo v Reutersovih poročilih iz leta 1993 iz taborišča Manjača. Takrat je, kot so poročali, govoril, da upa na hitro osvoboditev. Vendar pa se je za to moral sam poskrbeti.

- Ko so me pripeljali v Kulo, sem izkoristil nepazljivost stražarjev in pobegnil. Niso znali minirati območja na pravi način, zato sem našel pot do Butmirja. Brez razmišljanja sem se postavil na razpolago Armadi RBIH. Najprej so mi vzeli izjavo, nato pa sem se pridružil obrambi - navaja.

Glede na potrdilo Armade RBIH z dne 6. decembra 1995, ki ga je podpisal brigadir Fikret Prevljak, se je Švajkard po begu prostovoljno pridružil Armadi RBIH 17. decembra 1993. Bil je pripadnik 101. motorizirane brigade 1. korpusa Armade RBIH. Deloval je kot diverzant, vendar je, kot pravi, zaradi svoje vojaške izobrazbe in izkušenj iz nemške vojske opravljal tudi druge naloge. Zakaj se je po vsem odločil za vojno v zanj tuji državi, namesto da bi se vrnil domov in zdravil rane, ga vprašamo.

- Imel sem veliko razlogov. Želel sem se maščevati za to, kar so storili. Ne moreš kar tako napasti državo in ubijati ljudi. Jaz sem izbral pravo stran. Nisem imel dilem, čeprav sem kasneje imel velike težave, vendar mi ni žal. Nihče se ni strinjal z mano. Pripadniki ZN so mi govorili, da sem znorel - dodaja Švajkard in poudarja, da ga je oče, ki je bil pripadnik tujske legije, podpiral v tem, kar je počel.

Potrdilo Državne komisije, da je bil Švajkard v koncentracijskih taboriščih

Po njegovih besedah je sodeloval v številnih akcijah Armade RBIH, vključno z osvoboditvijo Nišićke visoravni.

- Član Predsedstva BiH Željko Komšić je dobil "zlati nagelj" in si ga je zaslužil. Jaz nisem, čeprav sem bil predlagan, ker bi mi to povzročilo težave v Nemčiji. Vendar pa je težko reči, da ta akcija ne bi bila uspešna tako, kot jo je takratno vojaško vodstvo načrtovalo. Moral sem se vključiti in jim dati nekaj nasvetov. Vesel sem, da je bilo to koristno - pravi Švajkard.  

Po koncu vojne se je Švajkard vrnil v Nemčijo. Vendar pa ni naletel na dober sprejem.

- Želel sem takoj objaviti knjigo o vojni v BiH, vendar so mi založniki rekli, da tega ne smejo storiti, ker bi moral biti takoj kazensko preganjan zaradi sodelovanja v tujih vojaških formacijah. Zahtevali so od mene, da spremenim veliko stvari v knjigi, da uvedejo cenzuro, rekli so mi, da reklamiram tujo vojsko, da pozivam k vojni, kar sem jaz zavrnil - dodaja.

V letih po vojni je, kot pravi, večkrat prišel v BiH. Vzdržuje stik z nekaterimi svojimi soborci in taboriščniki. Na nekatere je, kot pravi, ogorčen zaradi krivice.

- Leta 2012 sem se odločil priti ponovno in dokončati, kar sem začel. In zdaj mi mnogi govorijo, da tega ne počnem, ker ne znam jezika ali ker je vse to preveč čudno. Toda bolj čudna je politika po vojni. Mnogi borci so ostali na cedilu. Delam na knjigi in poskušam zaslužiti za življenje. Edini od bivših poveljnikov, ki mi je pomagal, je Jovan Divjak - navaja.

Švajkard pravi, da v BiH zadnji dve leti živi težko, malo je soborcev in vojnih prijateljev, ki so še živi. Tako, navaja za Patrijo, zelo dobro razume, kako je večini bivših borcev.

- Veliko stvari se je pokvarilo po vojni, mladina nič ne ve, pravi borci molčijo in to je moj prispevek resnici - sporoča Švajkard za NAP in izraža upanje, da bo njegova knjiga čim prej ugledala luč sveta.