Kako je fra Petar reisa Kavazovića spašavao iz zarobljeništva 1993.

Muftijo Kavazovića je HVO zarobila leta 1993 pri Konjicu, zato se je gvardijan Matanović iz Tuzle podal na misijo reševanja.

To je ena tistih zgodb, ki so se v vojni 90. let na območju nekdanje Jugoslavije zagotovo zgodile, le da se o njih ni veliko govorilo. V vojnih časih še posebej. Reševanje "drugega in drugačnega" se je takrat lahko plačalo tudi z glavo. 

Prav takšen je primer fra Petra Matanovića, ki je bil v zlih vojnih časih gvardijan Frančiškanskega samostana sv. Petra in Pavla v Tuzli, in zgodba o tem, kako je sredi bošnjaško-hrvaškega spopada poskušal iz ujetništva rešiti imama Huseina ef. Kavazovića, ki je pravkar prevzel dolžnost tuzlanskega muftije. 

Fra Peter je danes v zasluženi upokojitvi, ef. Kavazović pa je reisu-l-ulema Islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini.

- Fra Petar Matanović je človek, čigar lika se bom v svojem življenju rad spominjal. Po svojem moralnem značaju, po svojem habitusu bi lahko bil hkrati musliman, kristjan in Jud. Vse to bi lahko združil v sebi. Resnično gre za človeka z zelo visokimi moralnimi kvalitetami," pravi reisu-l-ulema Kavazović novinarju Aljazeere Mladenu Obrenoviću, poroča novinarska agencija Patria. 

   Prijet verski poglavar

Na začetku leta 1993, ko se je pravkar razplamtel spopad med dozdajšnjimi zavezniki iz bošnjaških in hrvaških vrst, je mladi imam Husein ef. Kavazović iz Gradačca prispel na položaj tuzlanskega muftije. In komaj je prevzel dolžnost, se je novi muftija na povratku s službene poti znašel v ujetništvu na območju Konjica.

- Tistih dni, bila je sredi marca tistega leta 1993, sta se muftija Kavazović in prof. dr. Salih Kulenović, predsednik Stranke demokratične akcije za tuzlansko regijo, uradno odpravila v Zagreb in na Hrvaško. V tej delegaciji jih je bilo okoli deset, in ravno ko so se po spopadih v Jablanici in Konjicu vračali domov po obvoznih poteh. V Jablanici so jim rekli, da je pot proti Konjicu prosta. Odpravili so se, ne da bi računali, da Hrvaški obrambni svet (HVO) nadzoruje del magistralne ceste na vstopu v Konjic. Zapeljali so se med vojake HVO, ki so jih zajeli in odpeljali v zapor - začne zgodbo fra Petar.

O vsem, kar se je zgodilo pred 22 leti, tako kot o vsaki podrobnosti iz svojega - z ljudmi, dogodki in situacijami - bogatega življenja, fra Petar pripoveduje z neverjetno natančnostjo. Spominja se vsakega datuma, vsake podrobnosti in vsakega lika na odru.

Pripoveduje, kako se je po Tuzli in vsej Bosni in Hercegovini razširila novica o ujetništvu muftije, pa tudi enega od voditeljev SDA.

- Resnično se je ustvarila zelo grda zgodba, saj je bil prijet verski poglavar. Tako kot bi bil katoličanom prijet škof ali pravoslavcem vladika, tako je to izgledalo - dodaja fra Petar.

- Dobro so vedeli, koga so zajeli, vendar sem imel obravnavo kot vsi drugi ujetniki, ki so se takrat nahajali v taborišču. Bilo je ljudi, ki so bili v težjih razmerah kot jaz. Imel sem tudi nekaj delovnih obveznosti, nekatere pa so odvajali tudi na prvo fronto, da so čistili teren. Bilo je tudi ljudi, ki so bili v taborišču dobesedno pretepeni. Nenehno so jih pretepali. Nekatere ljudi so kot ujetnike predali četnikom, ki so jih nato pretepali, nekatere pa so tudi ubili. Mene so samo enkrat pretepli - pripoveduje ef. Kavazović.
V poskuse, da bi pri HVO-ju dosegli muftijino osvoboditev, se je takoj vključil tudi gvardijan Matanović, obračal se je na mnoge naslove, "vendar so dnevi in meseci minevali, pa se ni zgodilo nič".

- Nekega dne pride k meni Selim Bešlagić (takratni predsednik Občine Tuzla) in reče, da mi morajo dati policijsko spremstvo, ker je nastal problem - pri nekaterih ekstremnih skupinah se je dogovarjalo, da bi mene, kot gvardijana, zajeli in zamenjali za muftijo. Če bi se to zgodilo, bi bil to strašen problem v tuzlanskem koncu. Odgovoril sem, da ne bi želel, da mi policisti hodijo za petami, ko grem na mašo in druge uradne in neuradne obiske. Kljub temu so določili dva policista - Hrvata in Muslimana - ki sta bila dan in noč pred samostanom - pripoveduje fra Petar za Aljazeero.

   Menjava ujetnikov

Pol leta je trajala agonija ujetega muftije, Kulenovića in drugih Bošnjakov, ko se je porodila ideja, da bi fra Petra poslali v Konjic, na misijo reševanja. Preko tako imenovane vroče linije je bila vzpostavljena povezava med Armado Bosne in Hercegovine in HVO-jem na območju Konjica, fra Petar pa je kmalu zatem skupaj s Pejem Banovićem iz civilnih struktur HVO-ja odšel na negotovo pot.

Po prihodu v Konjic je takoj zahteval, da vidi muftijo in Kulenovića. Toplo se je pozdravil z njima, nato pa so ga in Banovića prepeljali do poveljstva HVO-ja, kjer so se začela pogajanja.

- Fra Petra Matanovića nisem toliko poznal prej. Srečala sva se enkrat ali dvakrat pred tem v Tuzli, vendar so bili to zelo kratki pogovori. Bili so vojni časi in vsak je imel svoje obveznosti. Slišal sem, da je tudi on imel nekaj pritiskov v Tuzli, saj so bili vojni, težki časi, v katerih ljudje različno razmišljajo - poudarja ef. Kavazović.

Istočasno, ko je bila zajeta skupina okoli deset Bošnjakov iz Tuzle, ki so bili ujeti v vaseh nedaleč od Konjica, se je v športni dvorani na Musali v Konjicu nahajalo okoli 450 ujetih Hrvatov. Ker so vedeli, koga so zajeli, so pri HVO-ju verjeli, da lahko v zameno dobijo vse svoje borce.

- Smatrali so, da imajo z muftijo kapitalno vrednost, saj se takrat na ljudi ni gledalo kot na posameznike, ampak kako lahko čim bolje dosežejo nek interes. Vedel sem, da zahtevajo preveč, zato smo jih poskušali prepričati, da zmanjšajo to število. Uspelo nam je, da smo se dogovorili o številu 150 ljudi, ki bi bili zamenjani, kot se je reklo, "en za enega". Ker so imeli pri Konjicu le deset ljudi za zamenjavo, je bilo treba dobiti soglasje iz Mostarja, da iz njihovih "zbirnih centrov" izpustijo 140 Muslimanov. Predstavniki HVO-ja so s težavo pristali na ta dogovor, vendar ko smo se vrnili v Konjic, s predstavniki Armade Bosne in Hercegovine ni šlo - dodaja fra Petar.

Polnih osem dni so trajali njegovi poskusi, da bi osvobodil muftijo in z njim zajete Tuzlake, pa tudi zajete Hrvate na drugi strani. Prehajal je z ene strani na drugo. Doživljal je tudi neprijetnosti, saj so mu med mašami posamezniki dobacovali, da je "Alijin vohun", ali spraševali, "zakaj ne ostane z njimi, če je nekakšen Hrvat in frančiškan". Niso ga zmedli in ni odstopil.

"Tam v Konjicu je bil nek občinski funkcionar, prava siva eminenca med muslimanskimi civilnimi in vojaškimi oblastmi, čez katerega se ni šlo. Čeprav je bilo v vojaškem poveljstvu, pa celo v Sarajevu, vse dogovorjeno, vendar nismo opravili posla, zaradi katerega smo prišli - z obžalovanjem ugotavlja fra Petar.

   "Pomembno je bilo sporočilo"

Mesec dni po njegovi misiji je bil najprej izpuščen Kulenović, nato pa še muftija Kavazović.

- Zdi se mi, da to potovanje ni bilo zaman. Pomembno je bilo sporočilo, ki je bilo poslano z mojim odhodom v Konjic, saj sem tja odšel in poskusil nekaj storiti. Preprosto sem poskusil pomagati v tisti meri, v kateri se je takrat v takšnih situacijah objektivno lahko pomagalo - navaja fra Petar.

- Ne glede na to, kako se je vse končalo, je bilo to zelo plemenito in to priča o človeku, kot je fra Petar Matanović, o moralnem značaju človeka, ki je ves čas pomagal ljudem v tuzlanskem koncu, ne glede na to, ali so bili Bošnjaki, Hrvati ali Srbi, ali so bili muslimani, katoliki ali pravoslavci - govori o preteklih časih ef. Kavazović.

Po vrnitvi iz ujetništva se mu je muftija Kavazović javil, pogosto sta se videvala, dokler je bil gvardijan Matanović na službi v Tuzli, pa tudi po tem.

Zaradi vsega, kar je storil v vojni, ne le v poskusu reševanja ef. Kavazovića, ampak tudi v različnih humanitarnih akcijah, posredovanju pri umirjanju napetosti, pomoči pri lažjem premagovanju nekaterih političnih in mednarodnih kriz, reševanju nekaterih drugih ljudi iz ujetništva, se je Tuzla s posebno listino zahvalila fra Petru Matanoviću.

- To hvaležnost Tuzlčanov, in ne le Tuzlčanov, čutim ob vsakem srečanju z njimi. Vse, kar sem delal, smatram za pozitivno, ali bi imel moč vse to ponoviti - mislim, da bi. Če bi se moja domovina Bosna in Hercegovina in vsi njeni dobri ljudje, bog ne daj, znašli v podobni situaciji, ne bi odšel iz tega konca, še posebej, če bi vedel, da lahko v čemerkoli prispevam, da bi se lažje premagale težave in izzivi. Spremeniti se ne morem - zaključuje fra Petar Matanović eno svojih življenjskih zgodb.

POVRATKA NI BILO

- Moram priznati, da sem razmišljal o vsem. Ne morem reči, da nisem čutil nekakšnega strahu. Obstajal je utemeljen sum, da se bo zgodila in uresničila zgodba, zaradi katere me je policija varovala, po kateri mi je grozila ugrabitev, še posebej, če ne uspemo. Kljub temu sem se podal v to zelo nevarno igro in bilo je vse končano: povratka ni bilo... Človeško je bilo nekaj poskusiti - pripoveduje fra Petar o dogodkih iz avgusta 1993.

- Ko gre za fra Petra, gre za plemenitega človeka, človeka, ki je živel in živi svojo vero tako, kot mora živeti pravi vernik. Tega plemenitega človeka vsi prebivalci Tuzle dobro poznajo, ki je zelo veliko pomagal ljudem. Osebno sem mu hvaležen za pobudo, da so poskušali ljudi osvoboditi - navaja ef. Kavazović.

"MUFTIJA ME JE POKLICAL V PRVO VRSTO"

- Spomnim se ene pogrebne molitve v Brčkem, dolgo let po tem, ko sem odšel iz Tuzle, ko so pokopavali žrtve iz množičnega grobišča, ki so ga našli blizu Gorice. Ena od žrtev je bil Hrvat, moj sorodnik. Ko sem prišel na izročitev, sem se ustavil nedaleč od mesta, ki je bilo označeno in pripravljeno za molitev imama. Takrat me je opazil muftija Kavazović, pristopil je k meni s spoštovanjem in pred vsemi udeleženci sva se prisrčno pozdravila. Poklical me je in mi ponudil mesto ob sebi, kot se reče - v prvi vrsti. Rekel sem, da bom kljub temu ostal malo ob strani, ker ni prav, da medtem, ko oni molijo, sedim ali stojim. Moliti ne znam, in če bi znal, bi tudi jaz molil in tako molil Bogu, ker je molitev molitev - pripoveduje fra Petar o povojnih srečanjih z ef. Kavazovićem.