Kako je firma iz Laktaša od Đurđevdanskog festivala stigla do novogodišnjeg dočeka u Sarajevu od 700.000 KM?

Piše: Amina Čorbo-Zećo

15. oktober – prvi poskus javne naročbe za organizacijo silvestrovanja v Sarajevu propade, ker ni bil prejet noben zahtevek za sodelovanje.

17. november – drugi postopek se razveljavi, ker noben ponudnik ni prevzel razpisne dokumentacije.

26. november – tretjič prispe samo ena ponudba, vendar neustrezna, zato se tudi ta postopek razveljavi.

28. november – objavi se nov postopek, do novega leta pa ostane manj kot 20 dni.

V tistem trenutku, po več mesecih neuspelih poskusov in porabljenega časa, javna naročila za organizacijo največjega mestnega dogodka vstopijo v zaključno fazo, vendar ne skozi odprt in konkurenčen postopek, temveč skozi pogajalski postopek brez objave obvestila, najbolj zaprt in zakonsko najbolj restriktiven model javnih naročil.

Posel v vrednosti 700.000 KM je bil dodeljen podjetju „Prorent“ iz Laktašev, ki se v tem postopku pojavi kot edini ponudnik in ki se je dodatno odpovedal pravici do pritožbe, s čimer je bila postopek dejansko zaključen brez pravnega sredstva za morebitne nepravilnosti.

Tako je javnosti ponujen model „vzemi ali pusti“, v katerem se po treh razveljavljenih razpisih posel dodeli v zadnjem trenutku, brez konkurence in brez dejanske možnosti preverjanja, ali je ponujena cena ali pogoji najugodnejši za mesto in državljane.

Silvestrovanje 2026 je načrtovano za Sarajevo City Center, kot glavna izvajalka pa je napovedana hrvaška pevka Jelena Rozga. Vendar pa le nekaj vrstic pod estradnimi napovedmi ostaja ključno vprašanje: ali je bil celoten proces sploh voden v skladu z Zakonom o javnih naročilih BiH?

Pogajalski postopek brez objave obvestila se lahko uporabi izključno v izjemnih okoliščinah, natančno navedenih v 21. členu Zakona o javnih naročilih. Med njimi se navaja tudi skrajna nujnost, vendar le, če je le-ta povzročena z nepredvidljivimi dogodki, ki se v nobenem primeru ne smejo povezovati z ravnanjem ali neravnanjem naročnika.

V tem primeru je nujnost nastopila šele po večtedenskih zastojih, razveljavitvah in očitni izgubi časa znotraj samega postopka. Z drugimi besedami, roki so „postali kratki“ šele potem, ko so bili že trikrat zamujeni.

Zato se postavlja ključno vprašanje: ali so bili zakonski pogoji za uporabo najbolj netransparentnega postopka javnega naročanja res izpolnjeni – ali pa je nujnost služila kot opravičilo za rešitev, ki je bila že pripravljena?

Glede na razpoložljive informacije je podjetje Prorent v preteklosti že opravljalo znatno manj zahtevne projekte za JU Kulturni center Trebinje, JU Kulturni center Gradiška in mesto Laktaši, mesto Banja Luka, kjer je pridobivalo posle postavitve ambientalne razsvetljave, upravljanja zvočne opreme in nabave opreme. Pogosto sodelujejo tudi z RTRS, vključno z najemom produkcijske opreme za potrebe festivala Đurđevdanski in obeleževanja 30. obletnice RTRS.





Vse to dodatno krepi vprašanje, ali so izkušnje in portfelj podjetja Prorent dovolj za izvedbo največjega mestnega silvestrovanja v prestolnici BiH – in ali je bil celoten postopek res v službi javnega interesa ali interesa enega ponudnika?