Kako je dekodiran zločin genocida u Srebrenici

Piše: Sead Omeragić

Spomnim se davne zgodbe o nekem človeku, ki je kupil velik bager in se podal v posel. Nekega dne, ko je kopal, je njegov bager nenadoma na dan privzdignil človeške kosti. Lasje so mu se mu dvignili na glavi od groze, da je vznemiril nečije kosti. Skočil je iz kabine bagra in kot brez duše tekel čim dlje od tistega mesta. Bager je kasneje dneve stal na istem mestu, ker človek ni imel poguma, da bi se vrnil.

V zavesti ljudi na teh prostorih je vznemirjenje nečijih kosti vedno nosilo nekakšno prekletstvo.

Hasan Nuhanović, ki je v srebreniški genocid izgubil mater, očeta in brata, je bil ključna oseba pri zagonu gradnje Memorijalnega centra Potočari. Ob njem so bdile srebreniške matere. Ti začetki so bili žalostni in katastrofični. Trupla mrtvih Srebreničanov so bila razsuta na stotine kilometrov okoli mesta. Razkrajala so se v dežju in snegu ter jih raznašale divje gozdne zveri. Na tisoče usmrčenih na več množičnih moriščih so metali v množične grobnice, nato pa jih izkopavali in odvažali v druge in tretje jame. Treba je bilo skriti resnico, jo zasuti, izbrisati njene sledi. Zmešati človeške ostanke do neprepoznavnosti. Mrtve so potiskali v popolno temo pozabe.

Hasan Nuhanović in Matere Srebrenice so si želeli vsaj dostojanstven pokop za na tisoče mrtvih človeških bitij iz srebreniške enklave in med njimi za Boga ve katere ostanke svojih najdražjih.  

Nekateri tujci so predlagali, da bi vse pobite pokopali na enem pokopališču. Nad temi ostanki bi bil le znak brez imena. Hasan Nuhanović je takrat rekel, da ne pristane.

„Iz ene črne zemlje jih bomo vrgli v drugo luknjo, to ne bo šlo“, je rekel v obupu.

Vse je šlo v to smer.

Istočasno je po božji volji razkrivana ena največjih človeških skrivnosti. Hitro je rasla znanost o identifikaciji genetske strukture človeškega bitja in osvajala nepredstavljive prostore. Po nekem božjem čudežu se je začelo dekodiranje človeškega gena, skorajda istočasno, ko naj bi na tisoče pogrešanih po Bosni in Hercegovini, še posebej v Srebrenici, krenilo v podzemlje kot številke in neimenovana človeška bitja.  

Toda, zgodilo se je čudo tolažbe in rešitve za mrtve in žive v Srebrenici. Obup Hasana Nuhanovića se je spremenil v veliko zmago mrtvih nad živimi zločinci. Tisti, ki naj bi bili označeni kot pogrešani, pozabljeni in za vedno vrženi pod zemljo kot neznani človeški ostanki, so se nenadoma prepoznavali in identificirali. Človeške kosti so dobivale svoja imena. Vrženi v temo množičnih grobišč so zdaj izhajali iz zemlje in vračali svoje usode v življenje po smrti. Eden od genetik je bil sam začuden, koliko se da odkriti zahvaljujoč DNK preiskavam.

Kosti mladeniča, ki je bil pokopan letos, 2017. leta, v Potočarih, so bile najdene v petih množičnih grobiščih. Laž ne obstaja več, ampak se razkriva njena sramotna in temna stran.    

Danes ljudje preverjajo DNK in izvedo za stotine svojih prednikov po vsem svetu. Številni narodi in rase so del naših genetskih kodov. Ta spoznanja so neverjetna in kot bi bili eno človeško bitje. Človeštvo je kot velika družina. Tisti, ki ubijejo enega človeka, ubijejo njegov kod milijona in pol genov, zlitih v eno, nenavadno, morda najlepšo zgodbo človeškega rodu. 

Hasan Nuhanović, velik človek, izjemen v vsem, danes, verjamem, je lahko miren s tem, kar vidi v Potočarih.  

Človeško življenje ni več skrivnost. Zločinci so zaman poskušali skriti svoje zločine. Haag je pravno dekodiral zločin genocida v Srebrenici in dokazal vse, kar se je dalo dokazati.

Obstoj vseh nas je ovekovečen tudi v smrti. Ljudje smo genetsko 99,9 odstotkov identični. Le 0,1 odstotka genetske strukture predstavlja našo razliko. Mi teh 0,1 odstotka imenujemo narodi in rase. Ubijajo nas zaradi teh 0,1 odstotka razlik.

Ko ni več skrivnosti, ko je jasno, da žrtev ni mogoče skriti in zanikati, se nadaljuje zanikanje genocida v Srebrenici. V imenu koga in zakaj?