Kako je bošnjaška politika izgubila smjelost: Svi smiju reći NE osim Bošnjaka!

Piše: Rasim Belko

---

Republika Srpska ne more sprejemati migrantov, ker nima pogojev za njihovo namestitev, poleg tega pa obstajajo varnostni, zdravstveni, družbeni in socialni problemi glede tega vprašanja, je danes sporočila predsednica entitete BiH Republika Srpska Željka Cvijanović.

Ne vem, kdaj sem bil v položaju, da se popolnoma strinjam z voditelji iz manjše entitete BiH, kot sem danes z Željko Cvijanović. 

Cvijanovićeva v nadaljevanju izjave pravi: »Niti RS niti BiH nista povzročali težav na vzhodu, niti nista sprožili celotnega procesa migracij,« s čimer je pokazala na tiste, ki so to storili, in nam danes pridigajo, da moramo biti do migrantov humani.

Cvijanovićeva je celo odprto, kot redkokdo iz obeh entitet in z državne ravni, pozvala Evropsko unijo, naj zaščiti svojo mejo tam, kjer je problematična, ne pa na hrvaški meji.

In zdaj se poskušam preslišati, se spominjam nazaj in se ne morem spomniti absolutno nobene izjave z zvezne ali državne ravni, v kateri bi nekdo sporočal, da ne moremo sprejemati migrantov zaradi tveganj in neobstoječih pogojev.

Tri leta so bošnjaški politiki držali glavo v pesku, sklonjeni pod evropskimi izsiljevanji in milijoni. Migranti so se »množili«, v BiH so jih uvažali trgovci z ljudmi, srbski in srbijanski policisti ter tihotapci in kriminalci različnih narodnosti in profilov.

Danes imamo več žariščnih območij. Predvsem Unsko-sanski in Tuzlanski kanton. Temperatura narašča, še posebej v Krajini. Vsi so na izmiku moči in vsem je migrantska kriza že preveč.
Policija in zdravstveno osebje sta izčrpana in na izmiku moči. Prebivalci v strahu, mandale hiše v prvi mrak, nosijo orožje za samoobrambo.

In migranti, okoli Une, Bihaća in drugih krajiških mest. Ob cesti, skozi gozd. Malo je ozemlja USK, kjer ne boste srečali skupin ljudi z nahrbtniki, ki se premikajo.
Protesti, ki so potekali konec prejšnjega meseca v Bihaću, so združili Bošnjake, ki so bili tri desetletja razdvojeni. Babini in dedini so stopili na isto stran z istim ciljem in sporočili: »Mi ne bomo več živeli v strahu, odpeljite migrante v Sarajevo.«

Bošnjaška politika je večinoma ostala nema na krajiški klic. Kot pri marsičem, kar se tiče Krajine.

Toda ta klic bi kmalu lahko postal tudi vzklik. Tisti vojaški, ki napoveduje spopade in težave.

Na vprašanje, ali lahko v Krajini pride do oboroženih spopadov, je župan Bihaća Šuhret Fazlić nedavno za Patrijo dejal: »Težka je to beseda, toda da lahko pride do težav, je očitno, ker je to očitno občutljivo območje. Tukaj smo imeli spopad v vojni, bojim pa se le, da bi to zdaj lahko dobilo nekatere druge razsežnosti.« 

Vprašanje je, ali imata bošnjaška politika in politiki, če takšnega obstaja, posluh za sporočila iz Krajine. To, da so pred tremi leti bili nepripravljeni, neorganizirani in da niso dovolj varnostnih sil napotili na mejo, da bi zaščitili državo pred možnimi težavami, zdaj uporabljajo kot izgovore. Vendar izgovorov ne more in ne sme biti več.

Troblje, ki napovedujejo spopade, počasi pojačujejo ton. Kdor jih ne sliši, je bodisi politično gluh bodisi laže.
No, vrnimo se k sporočilu Cvijanovićeve s začetka besedila. »Migranti ne gredo v RS, ne damo jim!« Odločno, jasno in glasno sporoča predsednica manjše entitete BiH. Podobno je sporočilo njenega partijskega šefa in člana predsedstva BiH Milorada Dodika.

Pravzaprav je jasno in glasno sporočilo vseh političnih dejavnikov iz RS. V Federaciji takšnih dejavnikov ni. Ne štejem tu Dragana Čovića, on je jasen in v zavezništvu z Dodikom.

V bošnjaški politiki je ključno, kdo bo vladal Sarajevu, OSA-i, kam koga zaposliti in katero sarajevsko občino »osvojiti« na prihodnjih lokalnih volitvah. Vse zunaj tega je nepomembno.
Kje in kako se je izgubila politična drznost Bošnjakov, je verjetno vprašanje za znanstvene raziskave. Toda problem je očiten in nekdo bi ga moral kmalu začeti reševati. Kajti Bošnjaki se zlahka sklonijo pred vsakim sporočilom iz EU, ne da bi razmišljali o ozadju in posledicah teh sporočil.

Na primer, o policiji Hrvaške so pisali vsi relevantni mediji na svetu, vključno z najmočnejšimi mednarodnimi organizacijami za človekove pravice. Niso jih hvalili, pisali so o nasilju, ki ga izvajajo nad migranti, in različnih metodah mučenja. Je Hrvaška spremenila delovanje svoje policije? Nič, ker hrvaški politiki vedo, kaj bi se zgodilo, če bi popustili.

V Sarajevu je postala javna skrivnost, da nekatere organizacije, kot je IOM, preko mednarodne politike izsiljujejo naše policijske strukture, da ne ukrepajo glede migrantske krize.
Celo oblastem ne dovolijo prepovedi gibanja migrantov izven taborišč.

Migranti so človeška bitja in jim je treba zagotoviti normalne pogoje v krajih, kjer so nastanjeni. Toda večinoma so NN osebe, pogosto nagnjene k kriminogenemu vedenju, in nekdo bi se moral potruditi, da ne bi bili grožnja za domače prebivalstvo.

Če bošnjaška politika kmalu ne dobi nekoga, ki bo znal stopiti na črto in reči: »Dovolj je, ne gre več,« bi lahko prostori z bošnjaškim prebivalstvom postali getoizirane skupnosti, med katerimi bi prišlo do spopadov med tistimi, ki so prišli, in tistimi, ki so se tam rodili. Če do tega pride, naj nam je Bog v pomoč.