Kako izaći iz 1994. in preživeti 2025. - Preživetje ali izginotje, le na slabši način?

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Februar je 2024. leta, vendar je družbeno-politično stanje na osvobojenih območjih Bosne in Hercegovine še vedno kot leta 1994, ko je bil velik del vojne že za nami, a dnevi pred nami so bili še vedno odločilni. Vsi so nekaj čakali, se pripravljali in upali na nekaj, a spet negotovi, da se bo to nekaj zgodilo.

Tudi danes čakamo, upamo in si želimo Evropsko unijo in NATO, toda namesto da bi to počeli razumno, da bi dosegli boljšo prihodnost Bosne in Hercegovine, se vse na koncu svodi na poskus obrambe države pred skoraj enakimi sovražniki kot tistega leta 1994.

Ne strelja se, to je edina srečna resnica naše sedanjosti, a mi kot posamezniki streljamo pod pritiskom istovetnih vojnih razmer, ki jih živimo tri desetletja po nekako odločilnem letu 1994. Na poteh k EU in NATO smo nepazljivo podredili vse, kar smo imeli, in popolnoma se zavedamo, da sta obe poti dolgi in negotovi. In v tej negotovosti imamo ogromne možnosti, da izginemo, morda celo večje kot tiste, da postanemo članici teh dveh unij.

Ne zato, ker je to primarno cilj tistih, k katerim z odprtimi rokami potujemo, temveč zaradi našega pozabljanja na dejstvo, da se tukaj leto 1994 nikoli v resnici ni končalo. Res je, da ni več oboroženih spopadov na Igmanu, niti ni Bosanska krajina pod udarom AP Zahodna Bosna, ni več četniških granat in ustaških koljačev. Neresnično, ni jih v obliki, v kakršni so registrirani v sodnih spisih vojnih zločinov, a so tu. Med nami so, vendar nam ne poveljujejo, naj gremo v stroj za odstranitev, ne sežigajo otrok, ne obstreljujejo tržnic.

Vendar nam poveljujejo. To je najbolj porazna dejstvo! Poveljujejo in eni in drugi in tretji so na poveljniških mestih in nam jasno povedo: “mi odločamo o poti, po kateri bo šla in ali bo šla Bosna in Hercegovina v EU in NATO!”.

In to počnejo izmenično, sploh ne poskušajoč se za milimeter odmakniti od tistih vojnih zločinskih povelj. Milorad Dodik in njegov SNSD sta danes tisti SDS iz leta 1994, le brez paravojaških enot in enot JNA, ki so se postavile pod poveljstvo Ratka Mladića. Kajti, medtem ko z UKC RS pošiljajo zdravnike, da zdravijo četnika in obsojenega zločinca Mladića, oni odločajo, po kakšni poti bo šla Bosna in Hercegovina v Evropsko unijo.

In ta pot, ni šala, vodi Dragan Čović, ki je pred dnevi mirno poslušal haaške zapise Valentina Ćorića, vesel, da njegovo mučenje zapornikov Heliodroma in njihovo izganjanje v suženjstvo ni končalo na haaški obtožnici. Vesel je Čović, ko se sreča tudi z Darijem Kordićem, tistim, ki je v Ahmićih dojenčka, starega tri mesece, potisnil v peč. In po priklicu spominov, eto Čovića z evropskimi manirami, da nam pove, kam in kako bomo šli proti Bruslju.

Dodik in Čović sta naša vodnika, njuna preteklost, od katere se nista nikoli odrekla, jasno Bošnjakom, še posebej pa Bosancem in Hercegovcem, govori, kje bodo izstopili na tej poti iz leta 1994. In ves svet ve, kje so Bošnjaki izstopili leta 1995. In kdo jih je na to pot prisilil.

Vsašnja tragedija Bošnjakov današnjice, v prividu leta 2024, je v tem, da nikakor niso sposobni odpreti oči in videti, da jih ne Dodik ne Čović ne bi mogli siliti v leto 1995, če ne bi bilo tistih, ki so zaradi avtonomnega dela oblasti v teh dveh videli nove, evropske politike.

Kajti, ne glede na to, kako je to leto 1994, Fikret Abdić že dolgo ni več na resnih poteh, toda avtonomna pokrajina še kako živi. Ne, ni v Veliki Kladuši. Kajti, ni več niti AP Zahodna Bosna, zdaj je bolj AP Kasaba Sarajevo.

In v tej pokrajini kraljujejo tisti, ki morda niso podobni Abdiću, a so zaslepljeni z istim motivom kot on, zato so v sledilcih vojnih politik, ki so poskušale ugasiti Bosno in Hercegovino, videli politike, ki želijo rešiti Bosno v naročju Evropske unije.

In da bom jasen, niso ti z oblastjo zaslepljeni samo iz tega bloka trikolor, teh je največ, vendar jih je na žalost tudi v mnogih drugih blokih, čeprav se še dobro prikrivajo. In niso maloštevilni.

In dokler bodo med Bošnjaki, Bosanci in Hercegovci politiki z Abdićevim sindromom, izstop iz leta 2024 ne bo nič boljši od tistega leta 1994.

Ti, s sindromom Fikreta Abdića, nikoli ne bodo sposobni voditi se z razumom po interesih države Bosne in Hercegovine in njenih državljanov, to pa je le dodatna moč sledilcem politik, ki so v devetdesetih skoraj ubili Bosno in Bošnjake v njej.

Če želijo Bošnjaki, Bosanci in Hercegovci, da bo izstop iz leta 2024 srečnejši in boljši od tistega iz leta '94, je jasno, da morajo predvsem znotraj lastnih vrst spremeniti vrstni red potez.

Ta vrstni red v nobenem primeru ne bi smel biti po dosedanjih načelih izbire kadrov, šele nato politike. Kajti, projekcija dolgoročnih politik in ciljev mora biti primarni cilj vseh probosanskih in bošnjaških struktur, kot predpogoj za preživetje leta 2025. Šele nato izbor kadrov.

V nasprotnem bo '25. bilo '95, oziroma izginotje, le da bo tokrat morda na še slabši način.