Kako Beograd in Zagreb rešujeta težave, ki jih povzročita v BiH

Kdo ve, kaj si Beograd in Zagreb mislita, ko pravita, da nista za referendum. Hkrati pa človek vidi, da gre za dvolično politiko: Voditelja Srbije in Hrvaške sta proti referendumu, vsak tretji dan pa Vučić kliče Dodika na poročilo, tako kot Čovića kliče Plenković. Vučić organizira referendum, Čović pa ga podpira.

Od kod te poceni laži političnega Beograda in Zagreba, da nimata vpliva na svoje varovance? V BiH te zgodbe poznajo celo otroci, a so nepopisno hinavske do ljudi iz mednarodne skupnosti.

Vučić pravi, da je proti referendumu, in to v trenutku, ko Dodika sprejema Putin. Torej, ko je Rusija za referendum, Vučić ni. Če sta Plenković in predsednica Grabar-Kitarović proti referendumu, je Čović vedno za.

Seveda se lahko dve sosednji državi, manj naseljeni od dva tisoč mest na svetu, v stalnem procesu izumiranja in preseljevanja prebivalstva, delata pomembni le, ko gre za sosednjo državo BiH. Ker imata tukaj svoje poslušneže. Ti državi sta še posebej pomembni, ko rešujeta težave, ki jih povzročita Bosni in Hercegovini.

Na žalost bosta nadaljevali z drobnimi igricami in drobno mučili to državo, obsojeno na njuno hinavščino in stalne prevare. Ničesar ne bosta pustili na cedilu, ti mali-veliki državniki. Celo pred ZN prisegajo, da so za ozemeljsko celovitost Bosne in Hercegovine. A tu je nekaj primerov, kako so oboji „varovali“ celovitost Bosne in Hercegovine od leta 1992 do 1995. Tu je nekaj dejstev o „nevmešavanju“:

Pogovor Miloševića in Tuđmana leta 1993, ki ga je v svojih spominih „Vsi moji tajni pogovori s Slobodanom Miloševićem“ zabeležil Hrvoje Šarinić:

Milošević: Vidim, da ste v Bosno premestili pet brigad.

Tuđman (z nasmehom): To so prostovoljci.

Milošević: (s smehom) Nisem jaz ZN.       

David Owen je v „Balkanski odiseji“ zabeležil, da je „Milošević prek Rusije ZN posredoval svoja spoznanja (pridobljena od Tuđmana) o silah Hrvaške vojske v Bosni, ki so imele 60 tisoč vojakov, 120 tankov in približno 150 artilerijskih orožij nad 100 mm“. 

General HV Janko Bobetko je priznal, da je več njegovih vojakov padlo v bojih proti Armiji RBiH kot proti četnikom.

JNA ali JA, kot oborožena vojska Srbije, je v letih 1992 in 1993 imela stalnih 27 brigad v Bosni in Hercegovini, piše David Owen v svojih spominih „Balkanska odiseja“.

Spomladi 1993 je bilo v BiH 64 brigad iz Srbije in Hrvaške, Owen citira podatek stalnih opazovalcev ZN.                      

Poveljnik Generalštaba JNA Veljko Kadijević v svoji knjigi „Moje videnje razpada“ zapiše: „Poveljstva in enote JNA so tvorile hrbtenico Vojske Republike Srbske s popolno oborožitvijo in opremo. Ta vojska (Srbije, op. a.) je ustvarila vojaške predpostavke za ustrezne politične rešitve, ki bodo ustrezale njenim nacionalnim interesom in ciljem“.

V Resoluciji 725 Varnostnega sveta ZN z dne 15. maja 1992 se govori o prisotnosti JNA in HV v BiH. „Od Srbije in Hrvaške se zahteva, da nemudoma umakneta enote JNA in HV iz BiH“, stoji kot sklep Varnostnega sveta.

Bilo je pet takih resolucij, ki govorijo o agresiji sosednjih držav na BiH.      

Celo pred podpisom Washingtonskega sporazuma, 1. februarja 1994, je Varnostni svet ZN podal predsedniško izjavo: „Varnostni svet ZN je globoko zaskrbljen, ker je Republika Hrvaška razporedila enote Hrvaške vojske skupaj s težko vojaško opremo v osrednje in južne dele BiH. Varnostni svet ostro obsoja Republiko Hrvaško zaradi resnega sovražnega dejanja proti državi članici ZN.“

V zagrebškem časopisu Nacional je bil 1. julija 1996 objavljen dokument, da se je iz hrvaškega proračuna od začetka vojne mesečno namenjalo 100 milijonov takratnih nemških mark za državni aparat, vojsko in policijo Herceg-Bosne. Skupaj je do takrat Herceg-Bosna Republiko Hrvaško stala približno 9 milijard DEM. Torej ne le vojaška pomoč, ampak tudi finančna.

Bošnjaki so se zaradi vsega tega bolj razveselili vstopa Hrvaške v NATO kot mnogi Hrvati. 

Na stotine je teh primerov neposrednega vojnega angažmaja sosednjih držav v Bosni in Hercegovini. A navajamo le teh nekaj primerov po bolnih grožnjah z vojno iz Srbije. In zaradi dvoličnega odnosa obeh režimov do BiH.