Kajganić in tožilstvo, ki molči: Ko 'junaki meseca' pozno prispejo na Kosovo!

Napisal: A. Čorbo-Zećo

V Bosni in Hercegovini vojaški zločinci ne bežijo po naključju. Odidejo pravočasno. Vedno obveščeni, vedno korak pred pravosodjem, vedno v isto smer – Srbijo ali Hrvaško, ob polni ali prešutni podpori vladajočih struktur, pa tudi samega tožilstva. To ni teorija zarote, temveč vzorec, ki se ponavlja že leta brez enega samega resnega institucionalnega odziva. Zato Visoki sodni in tožilski svet nosi polno odgovornost.

Na desetine osumljencev za vojne zločine, potem ko so „diskretno“ obveščeni, da se proti njim pripravlja obtožnica, brez ovir prestopijo mejo. Nekatere ustavijo v zadnjem trenutku, kot je bil Mile Došenović 26. decembra 2025. ob prehodu Popovi, a izključno zato, ker se je odzvala Granična policija BiH. Vse kaže na to, da je Došenović vedel, da se pripravlja obtožnica.

Takšne situacije niso redkost in se ponavljajo, ker v tožilstvu BiH nikoli ni bil formiran predmet resne preiskave, niti se ni nihče resno ukvarjal s tem. Cilj je bil eden, procesuirati tiste, ki so dostopni, to pa so večinoma pripadniki Armije RBiH in MUP-a RBiH.

Najbolj porazen primer institucionalnega zloma je beg Milomirja Savčića, obtoženega za genocid v Srebrenici. Leto za letom, od leta 2021, je Savčić „nedostopen“, medtem ko se pravosodni organi obnašajo, kot da gre za nerešljivo skrivnost. A ni. Savčić ni izginil, odšel je. Z logistiko. S podporo. S prešutnim dovoljenjem sistema.

Človek, ki so mu odvzeli potne liste Bosne in Hercegovine in Srbije, osebno izkaznico, ki mu je bila izrečena prepoved gibanja in zapuščanja bivališča, je prestopil mejo. Ne metaforično, temveč resnično, varovano državno mejo. Za to je bil potreben širok krog pomočnikov, od policijskih do političnih struktur. Ta krog nikoli ni bil razbit, niti nihče ni bil procesuiran.

Še posebej je skandalozno, da je bil Savčiću odrejen pripor zaradi nevarnosti vplivanja na priče in dokaze, ne pa zaradi nevarnosti bega. A nato je pobegnil. Kot da si je pravosodje samo podpisalo priznanje, bodisi lastne nesposobnosti ali odprtega sodelovanja.

Kljub vsemu je bil Milanko Kajganić imenovan, najprej kot vršilec dolžnosti, nato pa še kot glavni državni tožilec. To imenovanje nikoli ne bi smelo biti mogoče, dokler se ne ugotovi, kako je Savčić pobegnil. Ne politično, temveč strokovno. Ne simbolično, temveč vsebinsko.

Kajti kako lahko vodi tožilstvo človek, v čigavem mandatu je eden najhujših obtožencev za genocid preprosto izhlapel?

Odgovornost ne leži le na Kajganiću. Ogromno odgovornost nosi tudi Visoki sodni in tožilski svet (VSTV), institucija, ki že leta kaže, da je lahko stroga izključno do tistih, ki nimajo politične zaščite. Odgovornost nosijo tudi „molčeči“ iz tožilstva BiH, ki skrbno varujejo svoje položaje, medtem ko sistem gnije, pravica pa postaja vse bolj nedosegljiva.

Nerad, malomarnost in sistemske napake tožilcev se redko sankcionirajo. Disciplinski postopki so redki, blagi in brez resničnih posledic. Vse se na koncu zvede na politično nadmoč.

Šele ko se politika „vmeša“, se institucije prebudijo. In to ne zaradi pravice, temveč zaradi interesov. Sanin Bogunić, ki je na čelu VSTV-ja zamenjal podobnega Halila Lagumdžijo, človeka, ključnega za izvolitev Kajganića za prvega moža tožilstva, za zdaj ni odgovoril na težko nalogo.

Sestanki z združenji žrtev in obljube ne pijejo več vode.

Medtem ko Savčić v Srbiji prosto hodi, se celo pojavlja na javnem servisu in daje intervjuje, kot da je najbolj svoboden človek na svetu, pripadniki Armije RBiH že leta vlečejo po sodiščih, dokazujejoč, da so branili mednarodno priznano in napadeno državo Bosno in Hercegovino. A na tem izpitu so padli vsi, od „junakov meseca“ do vsakega uslužbenca tožilstva.

Zato je skrajni čas, da se jasno pove, da pravica v BiH ne zamuja, ampak se namerno upočasnjuje in selektivno izvaja. To ve tudi Džermin Pašić, ki danes vodi odprte spopade s Kajganićem. A ko „Marko pozno na Kosovo prispe“, je bitka že izgubljena, in tudi bitka, v katero se je podal s Kajganićem, ni v imenu pravice, temveč lastnega interesa. Kot bi rekli, udaril je tuk na utuk. Na koncu tudi on ve, kako je prišel do naziva „junak meseca“ na krilih Michaela Murphyja, ki je prav tako botroval imenovanju Kajganića. V tožilstvu BiH ni junakov, včasih zasveti kakšna iskra upanja, a jo hitro ugasnejo.

Bosna in Hercegovina nima težav s pravosodjem, ima težave z resnico, da pravosodje ne služi več pravici, temveč politiki. V njem so se že zdavnaj udomačili tisti, ki so, zaradi lastne promocije, ohranjanja položajev in lagodnega življenja, pripravljeni prodati še zadnji ostanek profesionalne integritete.