Kajan: Bošnjaki Hercegovine ne bodo podnajemniki v tretjem entitetu!

Vsak Bošnjak v Hercegovini zelo boleče doživlja obnovo zgodbe o tretjem entitetu. Že enkrat so doživeli smrtonosne grozote v tej isti, „premierno“ paradržavi, ki se je imenovala „Hrvaška republika Herceg Bosna“ – je v pogovoru za bh. novinarsko agencijo Patria (NAP) izjavil Ibrahim Kajan, mostarski književnik.

- Zahvaljujoč temu „tretjemu entitetu“ je bil Mostar razseljen in „osvobojen“ Bošnjakov in Srbov – najmanj 10.000 mostarskih Bošnjakov danes živi v daljnih deželah, kamor so „odšli“ neposredno iz razpuščenih taborišč Jadranka Prlića in Mata Bobana – pravi Kajan.

Rojen je v Mostarju, a že od študentskih let je čas najpogosteje preživljal v Zagrebu, kjer je kot lektor, knjižničar in urednik spoznaval politične razmere na Hrvaškem.

NAP prinaša obsežen intervju z njim, v katerem govori o možnostih za tretji entitet, ustanovitvi Hrvaške akademije znanosti in umetnosti v Mostarju, odnosu demokratičnega Zagreba in Beograda do BiH.

Kajan meni, da so za težko socialno, politično in ekonomsko situacijo v državi krivi vsi, na prvem mestu domača politična elita, pa tudi hinavska mednarodna skupnost.

NAP: Kako bi se Bošnjaki obnašali, če bi do oblikovanja tretjega entiteta resnično prišlo?

KAJAN: Bošnjaki Hercegovine niso pripravljeni, da bi bili dvakrat v kratkem času podvrženi tuji volji, da bi bili manjšina, ki je ne morejo zaščititi z instrumenti „nacionalnega vitalnega interesa“, preprosto nočejo biti podnajemniki v lastni hiši.

Bošnjaki ne morejo sprejeti tretjega entiteta, ker skozi povojno obdobje vidijo, da so bili na vsakem koraku onemogočeni. Če je Stolac „velik povratniški uspeh“, potem je to popoln politični „povratniški neuspeh“, o katerem nihče živ ne govori. V samem Stocu, kjer je trenutno največ Bošnjakov, je redkokdo uspel dobiti zaposlitev, ker „niso zanje“.

Teh 300 zaposlenih Stočanov dela v Mostarju, v mestu, ki je še vedno edino kulturno in politično oporišče Bošnjakov Hercegovine. Noben drug problem v Stocu ni rešen. Vsak od njih živi tako kot takrat, takoj po porušeni „Herceg Bosni“. Lahko si le predstavljam, kakšno prihodnost lahko imajo Bošnjaki v takšnem entitetu! Zato Bošnjaki ne bodo zapustili svojih idealov svobode na račun interesov kogarkoli, ne Sarajeva, ne Zagreba, ne mednarodne skupnosti. Mi ne gremo ne v Sarajevo ne v Zagreb. Zakaj bi zapuščali svojo hišo, svoj Mostar, ki smo ga zgradili, od prvega do zadnjega kamna v zidu!

Ne verjamem v model tretjega, hrvaškega entiteta. Kaj ta entitet sploh pomeni? Kateri prostor in katero prebivalstvo? Nič se ne loči lahko, še posebej, če se krade! Prepričan sem, da bi prišlo do spopadov, saj je že brez tega ... kriza močna.

Ne verjamem, da bo prišlo tudi do odcepitve RS. Srbija je v trenutnih političnih procesih evropskih integracij – in to ne pomeni istočasno secesionistično podjetništvo v soseščini.

NAP: Toda ali ustanovitev Hrvaške akademije znanosti in umetnosti v Mostarju ni korak naprej k ustvarjanju tretjega entiteta?

KAJAN: Kar zadeva oblikovanje Hrvaške akademije znanosti, v tem dejanju ne vidim nič spornega. Enako sem govoril tudi ob oblikovanju Bošnjaške akademije znanosti in umetnosti – ne vem, zakaj so jo napadali že na začetku, in to tisti, ki nikoli niso rekli niti besede za že obstoječo Srpsko akademijo v Banja Luki?! V Italiji obstaja na desetine akademij, pa kaj potem? Tudi v Zagrebu poleg HAZU obstajajo Akademija tehničnih znanosti, Akademija medicinskih znanosti itd. Bo kakšna akademija „uporabljena“ za kakšne druge, neznanstvene in neumetniške cilje, je vprašanje realnosti, ki se bo morda šele zgodila. Toda načelo, da nekaj dovoliš sebi, drugemu pa odrekaš, je samo po sebi neizračunljivo.

NAP: BiH se nahaja v izrazito težki politični in ekonomski situaciji. Kdo je najbolj kriv za to?

KAJAN: Dejstvo, da se po vojni ni obnovila, ampak je bila celo dodatno uničena ali povsem uničena možnost gospodarske obnove, kaže na krivca – na politiko, ki ni zagotovila zakonske regulative za ustvarjanje okolja za gospodarsko obnovo, niti zaščitnih mehanizmov, s katerimi bi preprečili njeno razgradnjo, očitno ropanje, in to ne le za osebni, ampak tudi za tuji interes. Če je tako, in s prostim očesom vidimo panorame uničenih obratov, med njimi tudi 120 let „donosne“ Tobačne tovarne Mostar, potem to nedvomno potrjuje, da je bh. „politična elita“ proizvedla svoje lastne kriminogene tolpe, ki opravljajo najbolj umazan del roparskega pohoda na državo.

V tej državi smo vsi odgovorni: zato so mi smešni odstopi nekaterih politikov „iz moralnih razlogov“, ki smo jih videli teh dni. Kakšno „poštenje in moralo“ je to, če je nekdo, ki je predsedoval najvišjim lokalnim pooblastilom – in vse okoli njega je bilo oropano! Ali ni nikoli ničesar videl? Moral je videti in je živi priča – in v tem smislu je popolnoma nepošten, ker nikoli z eno besedo ni poskušal odstraniti kriminala.

NAP: Koliko k bohinjskim mukam prispevajo vplivi iz Zagreba in Beograda?

KAJAN: Vplivi iz teh centrov sosednjih držav se nanašajo predvsem na nacionalne elite in njihova dominantna vsebina se nanaša na prihodnjo ureditev Daytonskega sporazuma o Bosni in Hercegovini, tako kot se je, skrbniško, nanašal na „usodo svojega naroda“ med vojno. Nekega dne je v Mostarju Miroslav Tuđman, citirajoč svojega pokojnega očeta Franjo, dejal, da se njegova filozofija do BiH in Hrvatov v njej, povzema v eni sami povedi: „Težnja vseh Hrvatov je, da bodo v mejah ene države.“

Seveda vam je ta filozofija znana tudi iz govorov Slobodana Miloševića o imperativu, da vsi Srbi živijo v mejah ene države. Miloševića je ta filozofija potisnila v osvajalsko agresijo na celotno BiH, Tuđmana pa v oboroženo infiltracijo in te zlobne projekte „humanega preseljevanja“ proti Bobanovi „Herceg Bosni“, sorodnici Karađžićevi „Republiki Srbski“. V nobeni ne v drugi ni bil puščen prostor za pripadnike bošnjaškega naroda. Kot vidimo, tudi 20 let po Washingtonskem sporazumu, glavne premise teh političnih filozofij – niso arhivirane...

Seveda pa v demokratičnem Zagrebu obstajajo zelo močne sile, ki želijo in hočejo vplivati na bh. politične razmere, ker se te razmere v končni posledici tičejo tudi Hrvaške, imajo močne refleksije nanjo. Vendar pa se ob tem vedno spomnim enega srečanja z Draženom Budišo, mislim da konec leta 1993, po njegovem vrnitvi iz Sarajeva, kjer je bil udeleženec srečanja s pomembnimi nosilci političnega mišljenja. Med posredovanjem svojih opažanj mi je dejal, da nekoliko ne razume bošnjaških prijateljev, ker od vas, če jim pokažete, da jih podpirate, pričakujejo, da vodite bošnjaško politiko! Pozabljajo, je dodal, „da sem jaz predvsem hrvaški politik“.

Glede na to, če prepoznavamo v demokratičnih hrvaških tokovih velike politične osebnosti kot svoje prijatelje, ne pričakujmo od njih, da bodo vodili bh. politiko, ali, kot v tem primeru – bošnjaško politiko. Kot avtentični hrvaški politiki, ki BiH vidijo kot samostojno in suvereno državo, so naša prvorazredna vrednost.

Ne dvomim, da je demokratični Beograd bistveno drugačen od Zagreba.

NAP: Ali imajo Bošnjaki moč, pamet in modrost, da ohranijo celovitost BiH?

KAJAN: Sodeč po politikih, ki so bili sposobni uničiti vso gospodarsko infrastrukturo, je težko pričakovati, da bi imeli (kakršnokoli) modrost pri ohranjanju celovitosti BiH. Velik del krivde je treba nasloviti tudi na mednarodno skupnost. Zakaj je „Dayton“ sveta črka? Zakaj niso uresničili tistega člena o povratnikih? Zakaj končno sam Sporazum ni bil „začasni“ (kot je bilo predvideno) – ampak se je spremenil v trajnega?

Velik greh mednarodne skupnosti je tudi glede samega Mostarja. Nametnili so nam Statut mesta Mostar, ki so ga Bošnjaki pod pritiskom in grožnjami sprejeli, Hrvati pa ne, da bi se zdaj ta isti Statut obravnaval – kot neustaven! To je banalna norčevanje predvsem iz Bošnjakov.

In še nekaj: zakaj mednarodna skupnost preferira in obravnava kot prvorazredne pogovore o državi s predsedniki strank, ne pa z visokimi funkcionarji – države? Ne, ne verjamem, da je to politična praksa Zahoda... ampak tukaj se kupuje in prodaja.