Ko 'tehnična odločitev' postane politično sporočilo: Primer BH Telecoma – Hayat in meje dovoljenega v demokratični družbi

Piše: prof. dr. Hazim Bašić

Spor med BH Telecomom in skupino domačih TV kanalov, med katerimi je tudi Hayat TV, se na prvi pogled skuša predstaviti kot hladen, pravno-komercialni spor glede distribucijskih pravic. Že površna analiza pa pokaže, da gre za veliko globlji problem: za spopad tržne moči, političnega vpliva in ustavne obveznosti zaščite svobode informiranja in medijskega pluralizma.

Distributer ni nevtralen posrednik

V sodobnih medijskih sistemih distributerji televizijskega signala niso več zgolj tehnični prenašalci vsebin. So čuvarji dostopa do informacij za celotno javnost. Ko eden dominantni operater, kar BH Telecom nedvomno je, odloča, kateri mediji bodo dostopni stotinam tisočem gospodinjstev, ta odločitev nujno proizvaja politične in družbene posledice, ne glede na formalne obrazložitve.

V tem smislu opozorilo Združenja neodvisnih intelektualcev Krug 99 zadene samo srž
problema: svoboda medijev ni le pravica izdajateljev, da proizvajajo vsebine, temveč tudi pravica državljanov, da do teh vsebin dostopajo. Brez tega dostopa postane svoboda informiranja abstraktna fraza.

Pravno vprašanje, ki ni le pravno

Direktor BH Telecoma vztraja, da gre izključno za zaščito zakonitosti in javnega
interesa, navajajoč dvome v poslovni model in lastniško strukturo portugalskega podjetja „VIP
Team United“. Vendar pa hkrati iz njegovih izjav izhaja zahteva, ki je pravno in
regulatorno izjemno problematična: da se televizije odrečejo pogodbam s svojim legitimnim zastopnikom in pristanejo na nekomercialno oddajanje.

Tu pridemo do ključnega vprašanja: Ali ima javno podjetje z dominantnim tržnim položajem pravico pogojevati izdajatelje, da se odrečejo komercialnim pravicam, da bi ostali 'vidni' državljanom? Odgovor, po veljavnem regulativnem okviru BiH in evropskih standardih, je – ne. Ali poenostavljeno, BH Telecom kot državno podjetje je pripravljen plačevati TV pakete, kot so: Pink, HBO, Arena, Cinemax, ... vendar ne tudi 'BiH TV-paket', ki ga je ustvaril 'VIP Team United' in obsega dvajset bosanskih TV kanalov, med katerimi je tudi Hayat.

Zakon o komunikacijah BiH, pravila Regulatorne agencije za komunikacije (RAK) ter praksa Evropskega sodišča za človekove pravice jasno poudarjajo načela: nediskriminacije,
sorazmernosti, zaščite pluralizma in prepovedi zlorabe dominantnega tržnega položaja.
Če gre za spor glede cene ali pravic, se ta rešuje pred sodiščem in regulatorjem, ne s prenosom signala. Izključitev medijev iz ponudbe predstavlja skrajni ukrep, dovoljen le v primeru dokazane kršitve zakona ali regulativnih pravil, česar v tem primeru ni bilo ugotovljeno.

Predvolilno leto in 'naključne' odločitve

Posebno težo temu primeru daje dejstvo, da se vse dogaja v predvolilnem letu. V takem kontekstu ima vsako zoževanje medijskega prostora, še posebej prostora kritičnih in vplivnih medijev, neposreden učinek na demokratični proces.

Zato trditev, da gre za 'čisto ekonomsko vprašanje', ne more sama zase obstati. V
demokratičnih družbah ni ekonomskih odločitev velikih javnih sistemov, ki bi bile politično nevtralne. Še posebej ne, ko na čelu tega sistema stoji oseba, blizu eni politični opciji, prizadet medij pa ima izrazito kritično držo do oblasti.

Primerjalna praksa: regija kot opozorilo

Primeri iz regije nudijo jasno sporočilo. V Srbiji so spori med Telekomom Srbije in United
Media pokazali, kako lahko državna telekomunikacijska podjetja postanejo instrument
političnega pritiska na medije. Na Hrvaškem in v Črni gori so podobni spori reševali ob močni vlogi regulatorja, prav zato, da bi preprečili tiho cenzuro preko trga.

Eno je skupno vsem tem primerom: ko regulator ne ukrepa pravočasno in odločno, tržni spor preraste v politično discipliniranje medijev.

Širši kontekst: kdo upravlja BH Telecom in s kakšnim ciljem?

Tega spora se ne da gledati izolirano od širše slike upravljanja BH Telecoma. V
javnosti se hkrati vodijo razprave o enormnem zadolževanju podjetja za nakup Telemacha, kar odpira resna vprašanja strateške smeri, prioritet in političnega vpliva na odločitve uprave.

V tem kontekstu postane legitimno vprašanje: Ali je selektivna 'principialnost' do domačih medijev res vprašanje zakonitosti ali demonstracija moči?

Test za institucije, ne le za medije

Primer BH Telecom – Hayat ni spor med enim podjetjem in eno televizijo. To je test
institucionalne zrelosti Bosne in Hercegovine. Prav tako je to test neodvisnosti regulatorja,
test odgovornosti javnih podjetij in test resnične zavezanosti svobodi medijev.

V demokratični družbi ne sme obstajati „tehnična odločitev“, ki proizvaja politične
posledice brez javne in institucionalne kontrole. Pravica državljanov do informiranosti ne more biti kolateralna škoda tržnih kalkulacij, niti sredstvo pritiska v političnih obračunih.

Suverenost, kot je pravilno sporočil Krug 99, ne pripada ne distributerjem ne strankam, pripada državljanom. Državljani pa imajo pravico do pluralizma, izbire in resnice.