KO STATISTIKA VASKRSNE Kajganić namesto jaj barva nacijo, pravice pa niti sledu!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Konferencija za medije glavnega državnega tožilca Milanka Kajganića naj bi predstavila rezultate dela Tožilstva Bosne in Hercegovine.

Ni to vic, tako so naslovili v vabilu za medije, čeprav bi pravilneje zvenelo rezultati nedela Tožilstva BiH.

A ne glede na to je konferencija odprla vrsto resnih vprašanj o delovanju te ključne pravosodne institucije, njenih prioritetah, pa tudi notranjih odnosih. Že dolgo je znano, da tam nič ne štima, vsak nov primer, v katerem se razkrije kompromitacija kakšnega tožilca, pa dokaže tisto, kar vemo – malo je zdravega v Tožilstvu BiH.

Naj se Kajganić še tako trudi opravičiti sebe, jasno je, da riba vedno smrdi od glave. Kajti ni ravno, da je Kajganić včeraj prišel na čelo Tožilstva BiH.

Na prvi pogled številke, ki jih je navedel Kajganić, delujejo impresivno. Odstotek obsodilnih sodb v zadevah vojnih zločinov znaša 80 odstotkov, medtem ko imajo drugostopenjske sodbe stopnjo 71 odstotka. Vendar se za temi statistikami skriva realnost, ki je veliko bolj zapletena in porazna za državo Bosno in Hercegovino.

Tudi po treh desetletjih od konca vojne ima Tožilstvo BiH 162 aktivnih zadev vojnih zločinov, v katerih so storilci znani. V kar 86 primerih so osumljenci nedostopni pravosodju in se nahajajo v državah regije.

Potem so v pomanjkanju njih tožilci, po želji Srbije, pristopili k pregonu tistih, ki so dostopni. Praviloma so to pripadniki Armade RBiH in MUP-a RBiH, edine takrat legalne vojaške sile na tleh BiH.

Njim sodijo, ker so branili državo BiH, edino, ki jo ljubijo in imajo, ti nedostopni so večinoma agresorji na BiH, skrivajo se v Srbiji in Hrvaški. In kje je tu pravica? Vemo, da na ulici Kraljice Jelene že zdavnaj ne stanuje.

Kajganić je eden tistih, ki je aktivno sodeloval pri obtožnicah, zasnovanih izključno na revizionizmu. Spomnimo, zastopal je obtožnico proti Ramizu Drekoviću (pravnomočno oproščen), nato pa je podpisal tudi najbolj kontroverzno obtožnico, ko gre za vojne zločine – primer Dobrovoljačka!

Mimogrede, ta zadeva je bila končana v Haagu, pa tudi na sodiščih na Dunaju in v Londonu.
In to ni več samo pravosodni problem, ampak tudi politični in diplomatski poraz države, ki tri desetletja ni uspela zgraditi učinkovitega regionalnega mehanizma za pregon vojnih zločinov. Ravno nasprotno, po želji Beograda se oblikujejo zadeve in dela se na revizionizmu.

Enak paradoks leži tudi v drugi prioriteti Tožilstva BiH in boju proti organiziranemu kriminalu. Kajganić je poudaril, da so zadeve, nastale iz dešifriranja aplikacij Sky in Anom, absolutna prioriteta. Vendar je prav v tem kontekstu javnost dobila informacijo o notranjem potresu v instituciji. Ob strani dejstvo, da tožilci Tožilstva BiH dokaze Sky uporabljajo slepo, ne da bi poleg njih ugotovili in našli druge dokaze, zadeva teh sporov najpogosteje gre v Strasbourg. Primer iz Tuzle, kjer je Sodišče zavrglo dokaze Sky, bi lahko otežil celotno zgodbo.

Premestitev namestnika glavnega tožilca Džermina Pašića iz Oddelka za organizirani kriminal v Oddelek za vojne zločine je bila formalno predstavljena kot "prerazporeditev". Vendar pa pojasnilo, ki je sledilo, meče povsem drugačno luč na to odločitev. Kajganić je potrdil, da se Pašić omenja v več zadevah in da je zoper njega vložil disciplinsko prijavo zaradi spornega ravnanja s službenimi zapiski in informacijami.

Če je res tisto, kar trdi Kajganić, da je bil Pašić 'udeleženec', kako je potem mogoče, da gre prijava samo k disciplinskemu tožilcu, ali je tu morebiti tudi kaznivo dejanje in odgovornost?

Če je to res razlog, potem se postavlja logično vprašanje, zakaj je javnost o tem izvedela šele po novinarskih vprašanjih? In zakaj se takšne informacije razkrivajo šele, ko so kadrovske spremembe že vzbudile sum?

Še posebej skrbi tudi Kajganićeva trditev o uhajanju informacij iz preiskav. Če je res, da se ukazi o finančnih preiskavah pojavljajo na portalih, preden osumljenci izvejo, da so predmet preiskave, potem gre za resen varnostni problem znotraj pravosodnega sistema.

Vendar javnost tudi tu ni dobila odgovora, kdo izdaja informacije in zakaj do danes nihče ni odgovarjal.

Največ vprašanj pa še vedno sproža primer "Vila na Dedinju". Ampak zanimivo, da se ne omenjajo sumljive odločitve Tožilstva, ki so zavrgle zadeve rušenja ustavnega reda BiH v režiji Milorada Dodika.

Kajganić je tako govoril samo o zadevi proti predsedniku Republike srbske Miloradu Dodiku v zvezi z 'Vilo Dedinje', v kateri še vedno ni tožilske odločitve.

Pojasnilo, da Srbija ni dostavila dokazov, je morda del problema, vendar težko more biti edini razlog za večletno čakanje. V državi, kjer se politično občutljive zadeve pogosto vlečejo v neskončnost, takšna pojasnila ne vlivajo več zaupanja javnosti.

Kajganić je na koncu sporočil, da lahko vsakdo, ki meni, da je prekršil zakon, vloži prijavo zoper njega. Ta izjava zveni načelno, vendar ne rešuje bistvenega problema – krize zaupanja v pravosodje. Kajti vse se pogosto skrči na 'kadija te toži, kadija ti sodi'.

Treba je imeti v mislih, da prihod in odhod glavnih tožilcev ni prinesel blaginje. Nekaj je nevarno gnilega.

Zato bi moral Kajganić vedeti, da se zaupanje v institucije ne gradi na konferencah za medije in statistikah. Gradi se s transparentnostjo, doslednostjo in rezultati, zlasti v zadevah, ki leta čakajo na pravico. Ena takšna je obleganje Sarajeva!

In prav te zadeve so še vedno največja tišina Tožilstva Bosne in Hercegovine.