Ko Srbi ne želijo v NATO, jih Lukač od sreče klofne

Piše: Rasim Belko

---

Buka, žvižganje in tolčenje po klopeh. Opozicijski politiki v Republiki Srbski so se odločili, da bodo včerajšnji začetek seje Narodne skupščine Republike Srbske spremili v cirkus. Resen cirkus političnih nedonošenčkov. 
 
Čeprav ni zdravo pametno, se zdi, da je igranje frustrirajočih not na klopeh eden redkih načinov, s katerimi se opozicija upira oblastnikom v Republiki Srbski. Oni so tolkel po klopeh, minister za notranje zadeve jim je klofnil klofute. Parlamentarizem v Republiki Srbski je dosegel najnižjo možno točko. 
 
Po osemurnem gledanju političnega rijalitija nikakor ne morem razumeti, zakaj so se spravili drug na drugega. 
 
Tema seje je bil Program reform, ki je tik pred začetkom seje prispel v Bruselj. Narodna skupščina RS je v zadnjih letih, pod nadzorom Milorada Dodika, pogosto sklicala sejo, da bi politični cirkusanti vadili svoje točke, Dodik pa pokazal moč. Tokrat so stvari potekale nekoliko drugače. 
 
Tako opozicija kot oblast v Republiki Srbski se borita proti vstopu Bosne in Hercegovine v NATO. Pravzaprav se borita proti vsemu, kar Bosna in Hercegovina je ali bi morala biti. Prenos pristojnosti, državni zakoni in institucije. Leta se v RS vsi borijo za isti cilj, a se nenehno prepirajo glede tega. 
Kaj in kaj o BiH misli Milorad Dodik, smo se že zdavnaj naučili. Pripravljen na vse, tudi na izgon iz zahodnega sveta. Politični plazilec na ruskem denarju. Kot tak je Dodik že sprejet kot retrograden pojav, ki državo vleče na napačne poti. In to je postala realnost. Poznamo ga, moti nas, a mu ne verjamemo. Ne verjamejo mu niti tujci. Zato se z Dodikom ne dogovarjajo več. Ko je treba, mu zavrnejo roko in dobijo, kar želijo. 
 
Opozicija v Republiki Srbski ima prav tako jasen seznam želja. To je isti Dodikov seznam. Antidržavna in antinato politika. To so tisti opozicijski politiki, ki so jih v Sarajevu sprejeli kot "srbske politike, pripravljene premakniti BiH naprej". A člani te iste opozicije haaškega obsojenca Radovana Karadžića še vedno častijo kot sveto osebo, tako kot druge vojne zločince. Zanje so to "častni" ustanovitelji Republike Srbske. Ne smemo pozabiti, da so opozicijski politiki v RS znani po izjavah, da bodo "z veliko radostjo podprli rezervni sestav MUP-a RS". Ni jim težko na Facebooku s ponosom objaviti, da so privrženci četniškega vodje Draže Mihailovića.
 
Tekmovanje, kdo bo bolj škodoval Bosni in Hercegovini, je postala matrica obnašanja SDS-a in PDP-ja na eni strani ter SNSD-ja s partnerji na drugi. 
 
Zato je včerajšnja seja NSRS trajala osem ur. V pomanjkanju poguma, da bi zapustili matrice Karadžića, Koljevića in podobnih, lahko SDS-ovci in PDP-jevci le še ustvarjajo cirkus.
Zato opozicija v Republiki Srbski, predvsem SDS in PDP, nikoli ne bo relevanten in zanesljiv partner. Niti domačim, niti tujim akterjem. Kajti, komu, ki je vsaj malo pismen, sta lahko koalicijska partnerja SDS in PDP. Tukaj ne štejem SDA, oni so partnerji tudi s črnim hudičem zaradi oblasti. 
 
In ko vprašanja niso o NATO-u in prenosu pristojnosti, opozicija v RS s slabimi potezami stori samomor. Najboljši primer je primer umorjenega Davida Dragičevića. Opozicija je dobila priložnost, da režim Milorada Dodika potolče do kolen. 
 
A oni so si sami zavezali kolena. Zakopali so se na mestu in ostali v zapečku politične scene tako na entitetni kot na državni ravni. To jim je včeraj sporočil tudi Davidov oče, ko je dejal, da si je opozicija zaslužila, da jih policist Dragan Lukač klofne. 
 
A klofuta je prišla zaradi zastavice NATO-a. Draško Stanivuković, s katerim se v Sarajevu ljudje v transu slikajo in mu dajejo podporo, ne želi v NATO. Zato je ironično in provokativno nosil zastavico NATO-a po NSRS in nezrelo ravnal v parlamentu. Kakršen koli že ta parlament je. Na koncu je dobil klofuto od ministra Lukača, ki prav tako ne želi v NATO, saj pravi, da "medtem ko se je on s svojimi vojaki vojskoval, so leteli letali NATO nad njimi in vsak trenutek je čakal, da mu na glavo odvržejo bombe". 
 
Niti Draško ne Dragan ne želita v NATO. A vseeno se prepirata. Niti Dodik ne želi v NATO, a lomi mikrofone v skupščini, ki se ji kune. 
 
In nihče ali vsaj 95 odstotkov tistih, ki so v torek osem ur preživeli v popravljanju napačnih navedb, ne želi v NATO. 
 
Ampak njuno prepiranje ne bi smelo prevarati nobenega probosanskega ali probosanskohercegovskega kroga politikov. V Republiki Srbski se prepirajo, kdo bo bolje, močneje in bolj ustavil pot BiH v NATO, pa tudi kdo bo bolj pohabil državo. 
 
Kajti nastali so na matrici, ki jo predstavljajo Dražine pesmi in zastave. Dalje od te matrice očitno ne morejo, niti ne želijo. Zato jih ne smemo dražiti, pustite jih, da se konstitutivno in v skladu z črko Daytona klofajo. 
 
Kajti, kdo si drzne tepsti opozicijske Srbe, razen srbske policije. Tako je nekoč rekel neki zlotvor, in ti v NSRS ga danes še vedno posnemajo.