Ko Dodika zajahajo balije, tovor zlata vozijo iz čaršije

Piše: Rasim BELKO

---

Milorad Dodik je verjetno ena najbolj osovraženih političnih figur na bosansko-hercegovski tabli. Zaradi svojega profašističnega, antibosanskega in do Srbije podložnega odnosa je že zdavnaj v Sarajevu persona non grata, čeprav nikoli uradno razglašen za takega.

V tej sarajevski dolini večinoma živijo bosanski muslimani, od 90. let prejšnjega stoletja Bošnjaki.

Ali ni ironija, da ti sarajevski Bošnjaki denar državljanov v vedno večjih količinah dajejo Dodiku mlajšemu, ki je neizogibno desna roka svojega očeta.

Ironija je že zdavnaj presežena v interesih prepletenih tokovih v državici na zahodu Balkana.

Tako je Igor Dodik po pokoritvi po Dodiku starejšem “srbske” Banje Luke vstopil v balijsko Sarajevo, ali kot bi, spet starejši Dodik rekel “Teheran”.

Veliko je že napisanega o podjetju Prointer. Vsi vedo, kdo ga upravlja in za čigave interese dela. A vseeno je vse zavito v skrivnost, oddaljeno od oči javnosti.

Razpisi so viri bogastva. Pogosto se končajo pod mizo, in dokler jih pravosodje najde, denar konča v eksotičnih deželicah in se mu izgubi sled.

Mlajši Dodik je imel od koga naučiti, kako se to “pod mizo” dela. In glede na to, da ima oče Dodik izkušnje s transakcijami cigaret med vojno, Igor ve, da so Bošnjaki primerni za prevzemanje velikih poslov, pred nosom drugim Bošnjakom.

Tako teh dneh znova po “štreberskih” krogih krožijo zgodbe, da Igor Dodik in njegov Prointer kupuje vse IT razpise in da so zaradi tega številni sarajevski IT strokovnjaki eksistenčno ogroženi.

A vse bi bilo drugače, če bi Bošnjaki znali narediti preobrat od baliluka.

Kajti kako zdravemu razumu razložiti, da bošnjaška politična elita polni vreče Igorja Dodika, medtem ko njegov oče vsakodnevno ponavlja zgodbo o razpadu, nemogočnosti in neobstojnosti Bosne in Hercegovine.

Kdo lahko razloži, da se denar daje sinu človeka, ki zanika genocid, omalovažuje žrtve, slavi zločince.

Kdo v bosanskem Teheranu financira politiko, ki bi na Vracah gradila spomenike četnikom, tik ob spomeniku slavni skupni preteklosti in skupnim prednikom.

So jih in lahko. In skupno ime jim je balije. Pojem balije, kot je nekoč zapisal Hajrudin Hromadžić v “Novostih”, izvira iz stare grške besede in se nanaša na nesmrtnega Ahilovega konja.

A bošnjaške balije ne popuščajo v pohodu samouničenja. Od nekdaj. Odkar obstajajo. Današnji so še hujši. Za malo tistega IMT bodo prodali tudi Vijećnico in Miljacko in Večni ogenj. A taki nas niti ne čudijo. Poznamo jih, malenkostne duše, ki trgujejo z našimi življenji kot tihotapci z devizami.

Sprašujem se, kakšna je v vsem tem vloga vseh patriotskih sil Sarajeva. Tistih patriotskih sil, ki se tolčejo po prsih, sikajo na vsak Dodikov “ni Bosne”.

Ali je vse to šarada za nas naivne, ki še vedno verjamemo, da se borijo za boljše jutri, za državo. Vsakič jim verjamemo, vsakič nas prevarajo.

Balije, torej nesmrtni konji velikosrbske politike SANU, ki jo izvaja Ahil-Dodik, zavestno in prostovoljno financirajo svoj, pa tudi naš izginotje.

In za te bošnjaške balije in za Igorja Dodika že zdavnaj ne velja tista Merlinova “Ni sreča polna vreča”.

Sprašujem se le, kaj bo s Sarajevom, ki ne igra vloge konja najkrupnejše SANU figure.

Kajti to Sarajevo mora nujno najti odgovor. Sicer bodo tudi nas zajahali.