Junker in Han v Sarajevu: Zakaj je pot v Evropo daljša za četrt stoletja

Prihod Johanna Hanha in Jean-Clauda Junckerja ter slovesnost ob predaji odgovorov Bosne in Hercegovine na vprašalnik Evropske komisije sta obudila nekaj davnih spominov.

Namreč, tedanji Jugoslaviji je Evropska unija maja 1991 popolnoma odprla vrata za nujni in brezpogojni sprejem. Vse naj bi trajalo le štiri mesece.

Predsednik Komisije EZ Jacques Delors, predsednik vlade Luksemburga Jacques Santer ter Hans van den Broek so med obiskom Beograda maja 1991 predstavili naslednji spektakularen predlog: „Jugoslavija lahko takoj in mimo običajnih pravil postane pridružena članica EZ. Za ta namen bi bilo namenjenih 5,5 milijarde dolarjev finančne pomoči. Seveda bi bil predpogoj za to mirno reševanje krize.“

Dolar je bil takrat močnejši od današnjih 1,6 evra, zato je bila ta pomoč blizu 9 milijard današnjih evrov.

Vendar sta jo dva človeka takoj, skoraj panično, zavrnila: Slobodan Milošević in Franjo Tuđman. Evropski obiskovalci so bili šokirani.

Januarja 2007 je nekdanji predsednik Makedonije Kiro Gligorov pričal o tem, kako bi se vojni lahko izognili, če ne bi bilo teh dveh voditeljev, ki sta bila kasneje obsojena za genocid, zločine proti človeštvu, agresijo in združeni zločinski podvig.

Milošević je umrl v zaporu v Scheveningenu, kjer je pet let preživel za zapahi. Tuđman se je tri leta zdravil zaradi želodčnega raka, nato pa padel v 40-dnevno komo, iz katere se ni nikoli prebudil.

Po Gligorovem pričevanju sta predsednika Srbije in Hrvaške brutalno zavrnila Delorsov načrt:

„Ko je Jacques Delors prebral predlog, ki je bil usklajen na Ministrskem svetu EU, se je oglasil Milošević in rekel: ‚Menim, da moramo ustvariti trdno in moderno federacijo s središčem v Beogradu.‘

Nato se je oglasil še Tuđman in rekel: ‚Čutim, da imam zgodovinsko poslanstvo obnoviti hrvaško kraljestvo. Imeli smo državo in zdaj jo je treba obnoviti. In drugo me ne zanima.‘

In potem ubogi Alija Izetbegović reče: ‚Prosim vas, ne tako, sprejmimo to kot osnovo za pogovor, potem bodo razne sugestije. Če pa tega ne bo, bo v Bosni kri do kolen‘,“ se je Gligorov spominjal srečanja z evropsko trojico.

Pogosto se je postavljalo vprašanje, kaj bi bilo, če bi predsednika republik takrat sprejela znamenito ponudbo za hitri vstop v EU in pomoč v višini petih in pol milijard dolarjev?

Če bi bil ta načrt sprejet, je Gligorov menil, da bi se stvari na Balkanu obrnile v povsem drugo smer.

„Če bi bivša Jugoslavija ostala cela in bi se izognila pogubnim vojnam devetdesetih ter vstopila v Evropsko unijo, ne bi bilo bolje le ljudem v regiji, ampak bi bila boljša tudi Evropska unija,“ je bil zaključek projekta sodelavca Nemške družbe za zunanjo politiko (DGAP) Cornelius Adebarja, ki je raziskal, kaj bi se zgodilo, če bi Evropska unija vložila več truda, predvsem s finančnimi spodbudami, v obstoj Jugoslavije in njen sprejem v svoje članstvo.

Ko se je začela vojna proti Bosni in Hercegovini, je bil Jacques Delors še vedno predsednik Evropske komisije. Kmalu je postal goreč zagovornik skupnih akcij za Bosno in Hercegovino in veljal je za nekoga, ki mu je bilo popolnoma jasno, kdo in zakaj je začel vojno proti naši državi.

Hans van den Broek, kot član te delegacije, je bil od začetka zagovornik vojaške akcije za Bosno. Javno je obtožil Owena za „strategijo kapitulacije“ in „zakonito agresijo“. Dejal je, da sta ga Owen in Stoltenberg lahko prosila in dobila širša pooblastila za verodostojno grožnjo z uporabo sile.

Ko je bil Jacques Chirac izvoljen za predsednika Francije, s čimer je zamenjal Francoisa Mitterranda, se je tragična in pogubna protibosanska politika takoj spremenila v korekten odnos do legalne bosanske vlade. V dneh, ko se je odločalo, ali se bo Francija pridružila ameriški pobudi za vojaško rešitev v BiH, je bil ključni človek ob predsedniku Chiracu Jacques Santer, tedanji novi predsednik Evropske unije.

Francosko-ameriški sestanek, ki je imel za temo dvostranske odnose, je potekal 14. junija 1995 v Washingtonu. Bosna je prekrila vse teme. Še več, po pogovoru s Santerjem je Chirac prišel z izrecnim stališčem, da naj Američani začnejo akcijo v BiH in da jih bo Francija spremljala. To je bilo le tri tedne pred začetkom genocida v Srebrenici.

Zanimivo je, da sta bila tako Delors kot Santer popolnoma za neodvisno evropsko politiko, Američanom pa sta odkrito sporočala, da ne želita njihovega vmešavanja od zunaj. Vendar pa sta le zaradi enega sestanka z jugoslovanskimi voditelji natančno dešifrirala korenine bosanske tragedije, ki ju je povzročil dvojec Milošević – Tuđman.

Predaja vprašalnika in odpiranje evropskega upanja za Bosno in Hercegovino sta le odprla davno ključno vprašanje: Do kdaj bo Evropa dovolila, da njeni bodoči in sedanja članici Srbija in Hrvaška preko svojih poslušnikov, kot nekoč Milošević in Tuđman, uničujejo evropsko, multietnično, tolerantno bitje Bosne in Hercegovine.

Vprašanje za Zahodni Balkan: Zakaj se je v Evropo šlo okoli, po poti, ki je daljša za četrt stoletja. /S.O./