Jugoslovanski prostor v geopolitiki Balkana, Evrope in sveta

Piše: Blagoje Grahovac

---

V malo katerem znanstvenem področju se dogajajo tako hitre spremembe kot v geopolitiki. Nekoč se je to področje ukvarjalo z odkrivanjem in upravljanjem procesov v druščeni in politični sferi, danes pa se geopolitika ukvarja z odkrivanjem in upravljanjem procesov na vseh področjih človekovega delovanja; druga specifika pa je v tem, da so te spremembe, ki so predmet izučevanja geopolitike, nekoč merili s stoletji in desetletji, danes pa jih merijo nihanja, ki se približujejo dnevni politiki.

Geostrategija, kot operativna veja geopolitike, je nekoč za svoj cilj imela osvajanje prostora in nadzor pomembnih komunikacij, medtem ko so se današnji geostrateški cilji razširili na vse omenjeno in na upravljanje s človekovim umom in dušo. In spet, vse to, poleg velikodržavnih, za cilj ima pridobivanje osebne politične moči, osebnega društvenega vpliva in osebnega materialnega bogatenja.

Kje je bil v vsem tem nekoč naš prostor, kje pa je danes? Geografsko gledano, Balkanski polotok predstavlja glavno pot iz Srednje Evrope proti Aziji preko Bosporja in Dardanel, ter glavno pot iz Vzhodne Evrope proti Sredozemlju in Afriki, ki prav tako vodi preko Balkanskega polotoka, s čim ta prostor dobi največji medcelinski pomen. Ne bom se spuščal v daljšo zgodovino, npr. v čas Rimskega cesarstva in njegove delitve na zahodno in vzhodno. Spomnil bom le na nekatere bistvene dejavnike preteklega časa, ki so vplivali in pustili vpliv na geopolitične procese na naših prostorih:

Prvo, poSlaviziranje Balkana ni minilo brez brutalnih spopadov med takratnimi barbarskimi plemeni;

Drugo, pokristjanjevanje slovanskih plemen je prineslo vse travme tega procesa;

Tretje, križarski pohodi in vojne so pokazali največjo brutalnost;

Četrto, delitev na vzhodno in zahodno rimsko cesarstvo je pogojevala trajnéjšo versko delitev med slovanskimi plemeni na katoličanstvo in pravoslavje.

Geopolitično gibanje na naših prostorih se s tem ni ustavilo, temveč se je nadaljevalo z osvajanjem teh prostorov s strani Osmanskega cesarstva, kar je pogojevalo islamizacijo dela prebivalstva. Tako poleg rimokatoliške in pravoslavne dobimo tudi islamsko vero kot bistveno opredelitev v boju med tremi cesarstvi – Osmanskim, Avstro-Ogrskim in Ruskim. Ne glede na to, da so vsa ta cesarstva propadla, so za seboj pustila dve trajni dedičini, ki ju geopolitika visoko rangira, in sicer: prvo, interes kot trajno kategorijo; in drugo, spomin kot duhovno, moralno in kulturološko kategorijo, s katero se upraviča pravica do prvega dediiča. V sociologiji in pravu se te sile imenujejo sile torzije, vendar imajo vse te sile nasproti sebi tudi sile retorzije. V našem primeru so bile to sile, ki so želele osvoboditev južslovanskih narodov izpod osvajalcev, ter njihovo združenje. Javnosti je znano, da se je ta proces končal leta 1918 z združenjem narodov v prvo skupnost južslovanskih dežlab, zato ne bom govoril o političnih, pravnih, vojaških in etičnih vidikih tega procesa, temveč bom izpostavil enostaven zaključek – tisti, ki so bili najboljši v naših etnosih, so ustvarili državo, ki so jo večina njenih državljanov doživljala tudi kot osebno srečo. Navedel bom le nekaj stališč, ki so jih ob tej priložnosti izrekli ti naši najboljši:

- Jovan Cvijić, geograf in etnograf, je dokazoval, da je dinarski kompleks na Balkanu geografska celota s homogeno etnično strukturo mešanih Srbov in Hrvatov. To stališče je zagovarjala vplivna znanstvena elita, kot so: Stojan Novaković, Jovan Skerlić, Vatroslav Jagić, Toma Maretić, Fran Supilo in mnogi drugi;

- Dimitrije Mitrinović, sodelavec Jovana Cvijića in Svetozarja Markovića, ki je združeval filozofski pozitivizem in umetniški ekspresionizem v humanistični sintezi svobode, je trdil, da mora biti naš prihodnji jugoslovanski socializem liberalen, demokratičen in individualističen;

- Frano Supilo o Srbih in Hrvatih pravi, da sta oba ista, a vendar nista ista, ali nočata biti ista, in zaradi okoliščin lahko drug drugemu postaneta najnevarnejši sovražnik;

- Na vprašanje Pavla Popoviča, enega od prvakov napredne inteligence tistega časa, ki ga je postavil Ivanu Meštroviću, ali je Srb ali Hrvat, mu je Meštrović aprila 1915 odgovoril: „Jaz sem Srbo-Hrvat“. Sicer pa je Meštrović vsa svoja pisma, naslovljena na Srbe, kot znak spoštovanja, pisal v cirilici.

Med balkanskimi vojnami in med prvo svetovno vojno so idejo spodbujali in razvijali intelektualci iz vrst mlade buržoazije in iz vrst razsvetljene inteligence. Treba je omeniti, da so takratni intelektualci imeli končane visoke šole, vendar so poudarjeno imeli politično in vsako drugo kulturo, medtem ko so v kasnejšem obdobju jugoslovanskega trajanja pobudo začeli prevzemati tudi poluintelktualci, ki so imeli končane visoke šole, vendar so mnogi od njih parazitirali na nacionalizmu. Po pravilu so bili brez dovolj politične in vsake druge kulture. To je slutil tudi Ivo Andrić že leta 1919, ko je opozoril, da je stvaritev Jugoslavije šansa za Srbe in da morajo dokončati usodno linijo svoje zgodovine in prenehati nenehno krožiti med klanjem in oranjem. Tudi Dimitrije Tucović je srbsko vlado opozoril, da ne bi smela voditi osvajalske politike do, kot pravi, albanskega naroda, čemur je teško očakovati normalno stanje.

Najkrajše rečeno, modrejši, izobraženi in poštenejši ljudje Južsovancev so bili sanjači in vizionarji. Zato ne smemo biti presenečeni nad čestnim navdušenjem reis-ul-uleme efendije Čausheviča in nadškofa Sarajeva Ivana Šarića, izraženim do kralja Aleksandra v Sarajevu, septembra 1920.

Geopolitične igre okoli južslovanskih prostorov na Balkanu se v zgodovini nikoli niso ustavile. Kraljevino SHS, tj. jugoslovansko skupnost, so prve legitimile ZDA, Velika Britanija in Francija, medtem ko je Rusija vedno zagovarjala, da je stvaritev Velike Srbije boljša rešitev za srbski narod. V tem kontekstu je treba gledati tudi na odnose cerkva do Kraljevine SHS. Klerikalni krogi Rimskokatoličke cerkve na Hrvaškem so bili proti gradnji jugoslovanske ideje v času njenega trajanja, medtem ko ruska mitomanija ni zapuščala vrst SPC, čakaj v času, ko je boljševička oblast v Sovjetski zvezi satiralala Rusko pravoslavno cerkev. Geopolitične cilje velikih geopolitičnih igralcev je treba odkrivati tudi preko delovanja terorističnih organizacij na naših prostorih, predvsem tistih, ki so imele povezavo z „Roko roko“, „VMRO“, ter ustaško organizacijo.

Če ena znanstvena študija iz novejšega časa odkriva, da imata Srba in Hrvata 98 % istega, podobnega in skupnega, potem se postavlja vprašanje, kdo je tako močan, da odnose med tema dvema narodoma pogosto vzdržuje na ravni nevzdržnosti. Odgovor je zelo jasen – to počnejo nacionalisti iz vrst obeh narodov, klerikalci, in zelo pogosto tudi geopolitični igralci. Vedno se je pri srbskem etnosu zdelo, da eni branijo Srbijo pred Jugoslavijo, medtem ko drugi branijo Jugoslavijo pred Srbijo. Enak zaključek je veljal tudi za Hrvate in Hrvaško.

Woodrow Wilson, predsednik ZDA, je že leta 1918 kralja Aleksandra opozoril, da bo imela Jugoslavija dobro prihodnost le pod pogojem, če se uspe oblikovati jugoslovanska nacija brez odrekanja posameznih nacionalnih svoboščin. V nasprotnem primeru bo stalno v nevarnosti pred srbskim in hrvaškim nacionalizmom. Jugoslovanstvo ni uspelo v Kraljevini Jugoslaviji, predvsem zaradi težnj po posrbijanju drugih narodov, ampak se je začelo zelo razvijati v SFRJ zaradi večje stopnje spoštovanja pravic drugih narodov. Na popisu prebivalstva leta 1971 se je 1,3 % državljanov izjasnilo za Jugoslovane, da bi se ta odstotek leta 1981 povečal na 5,8 %. In res, jugoslovanstvo se je začelo doživljati kot dar svobode brez odrekanja lastni nacionalni pripadnosti. En primer za to je izjasnitev Josipa Broza Tita in Jovanke Budisavljević ob njuni poroki: on Hrvat in ona Srbkinja, oba pa Jugoslovana. Število več kot milijon in dvesto tisoč mešanih zakonov v SFRJ kaže na etični, sociološki, psihološki ter politični značaj jugoslovanske družbe. To število mešanih zakonov je predstavljalo več kot 20 % vseh sklenjenih zakonov, medtem ko se je na zadnjem popisu prebivalstva v SFRJ 1.204.801 državljan izjasnil kot Jugoslovan, kar je predstavljalo več kot 6 % celotnega prebivalstva. Ta odnos kaže, da so se državljani v zakonski skupnosti, kot najvišjem odnosu skupnosti, lahko svobodno nacionalno izjašnjali, kakor so želeli. Z smrtjo Josipa Broza Tita, kot spravljivega nacionalnega vzornika, se je Jugoslaviji začelo dogajati narobe.

Da bi pravilno razumeli geopolitične procese na naših prostorih, je treba izpostaviti ča dve činjenici. Prva svetovna vojna se v bistvu lahko označi kot osvajalska, medtem ko je bila v manjšem delu osvobodilna. Druga svetovna vojna je imela v začetnem obdobju prav tako značaj osvajalske, vendar je v drugem delu prevladovalo osvobodilno bitje. Pod pojmom osvobodilni ne smemo gledati le osvoboditev ozemlja, ampak osvajanje vseh vrst svoboščin: nacionalnih, socialnih, verskih, človeških, državljanskih…, kar je odprlo proces „jugoslovanizacije“ južslovanskih narodov, tako kot je Woodrow Wilson odprl „amerikanizacijo“ priseljenih narodov na prostor današnjih ZDA.

Blokovske delitve po drugi svetovni vojni so že bolj zaostrile geopolitični boj okoli našega prostora. Ta se je lahko branil le z ustrezno državno politiko, ki bi morala biti bolj vidna in superiornejša od politik novih geopolitičnih zagovornikov. SFRJ je takšno politiko našla v politiki neuvrščenosti. Ta ni bila le politika v obrambi naše države, ampak je postala superiornejša celo od blokovskih. Toda po smrti Josipa Broza Tita so notranji dejavniki razbijanja Jugoslavije postajali vse bolj vidni. Ti so se kazali skozi zagovarjanje opcij, da narodi ne morejo živeti skupaj, ter da jih je treba ločiti z milo ali silo. Na društveno in politično sceno so stopili poluintelktualci, v bistvu pa primitivci, pri katerih: zloraba preteklosti postaja značelnost njihovega političnega delovanja; nacionalne svoboščine isti razlagajo z nacionalističnih stališč; pri njih je bilo izenačeno srpstvo in jugoslovanstvo; pri drugih je bil obujen ambient iz časa stvaritve NDH, ta ambient pa je ambient vojnega kaosa in strahov, itd. in temu podobno. Takrat se pozabijo misli tistih najboljših, ki so ustvarjali Jugoslavijo, in tistih, ki so v drugi vojni branili Jugoslavijo, kot je Vladimir Nazor, ki v Glini februarja 1944, na vprašanje, zakaj je čal v partizane, pravi: ”Potaknilo me je nečlovečno preganjanje in iztrebljanje Judov, ki so ljudje kot mi, ter zloraba in klanje Srbov, ki so nam bratje po krvi in s katerimi skupaj živimo že toliko stoletij“. V bistvu, pod zastavo strankarske „demokracije“, ostanki poraženega fašizma, kleronacionalizma ter kvislinško-kolaboracionističnih sil, se je odprl proces antijugoslovanstva, vse pod tobožnim bojem proti komunističnemu sistemu, ki v SFRJ ni niti obstajal. Ali je bila druga svetovna vojna za jugoslovanske narode uspešno končana? To je treba gledati skozi dve vizuri. Prvo, nastopilo je petdesetletni mir, kar je najdaljše obdobje miru za vse jugoslovanske narode v njihovem zgodovinskem trajanju in z najhitreješim tempom ekonomskega razvoja, razvijanjem narodne sloge in najvišjim ugledom na svetu v njihovi zgodovini. Druga vizura je tista, ki kaže – kdo so bili glavni razbijalci te vzorne države. Ni težko zakljuiti, da so bili biološki in ideološki dediči kvislinških in kolaboracionističnih sil iz te vojne. To so bile poražene sile, vendar ki niso odstopile od svoje ideologije, zato so prebale primeren trenutek za maševanje. In dočakale so ga.

Mednarodni dejavnik ni bil osnovni dejavnik pri razbijanju SFRJ. Nasprotno, relevantni mednarodni subjekti so si prizadevali, da bi se Jugoslavija ohranila in razvila po najboljših evropskih standardih. Priložnost za maševanje in razbijanje Jugoslavije so dočakali strastni nacionalisti in šoviniži, strastni klerikalci, pohlepneži po oblasti in denarju, ter vsakakršnje kriminogeno podzemlje in nadzemlje. Za uresničevanje njihovih ciljev so jim bili naklonjeni nekompetentni civilni in vojaški vodstvi, ki niso znala (ali niso hotela vedeti) osnovnih postulatov pri vodenju države. O teh postulatah je Josip Broz Tito pogosto poudarjal naslednje: „Zunanje sile se bodo do SFRJ obnašale v skladu s svojimi cilji, mednarodnimi pogoji in v skladu z našo notranjo stabilnostjo. Zunanji dejavnik se ne bo vmešaval v naše notranje zadeve, dokler bo državno vodstvo obvladovalo situacijo v skladu z interesi države in zahtevami časa“. Zato se ne morejo sprejeti stališča tistih, ki se nenehno sklicujejo na zunanji dejavnik, ki je (po njihovi interpretaciji) bil osnovni dejavnik pri razbijanju države. Kajti, če bi bil to osnovni dejavnik razbijanja, bi prišlo do ča večje homogenizacije in združevanja vseh sil države v njeni obrambi, ne pa da se je zgodilo vse obratno.

Za razliko od procesa stvaritve Jugoslavije, ko so pobudo imeli najboljši med nami, pri razbijanju Jugoslavije pobudo prevzamejo najslabši. Pozabili so, da so ravno Srbi in Hrvati bili podaniki dveh imperijev, vendar so oboji nenehno bili poligon za tretjega. S tem se je odprl geopolitični prostor za obuditev imperialnih težnj, vendar danes z drugačnimi in bolj subtilnimi geopolitičnimi sredstvi.

Srbija je v Jugoslavijo vnesla državo, monarhijo in zmagovito vojsko, kar drugi niso. Zato je Srbija vedno polagala „pravico“ na centralizem, kar je bila ovira demokratičnemu razvoju. Boj med centralizmom in federalizmom je bil konstanta v času trajanja vseh Jugoslavij, največji generator teh spopadov pa je predvsem bila Srbija. Pod plaščem obrambe Jugoslavije je v bistvu skušala ustvariti nekakšno Srboslavijo. Centralizem in unitarizem sta bila konstanta njene politike v celotnem trajanju Jugoslavije, tudi po njenem razbijanju, kar danes predstavlja veliko tveganje za samo Srbijo.

Z razbitjem SFRJ, pa vse do danes, se v vseh novonastalih državah povečujejo krivice vseh vrst. Danes, pretežno mladi ljudje odhajajo iz svoje države z sporočilom, da se nikoli več ne bodo vrnili. In to odpira pot geopolitičnim igralcem za okupacijo tega prostora, vendar sedaj z drugačnimi sredstvi.

Na začetku sem poudaril, da se težiče geopolitičnih iger premika z državnega ali velikodržavnega interesa na osebnega, predvsem z namenom bogatenja. Glasno govorjenje o državnih interesih je najpogosteje pokrov za tistega drugega, tj. osebni interes. Proces globalizacije gre daleč hitreje, kot so si ga želeli njegovi strastni zagovorniki. Ta proces vstopa v fazo nenadzorovane. Lahko izpeljemo četiri zaključke, ki imajo geopolitični pomen: prvo, nove tehnologije so celotnemu človeštvu planeta omogočile dostop do vseh civilizacijskih dosežeb na vseh področjih; drugo, dosežeki na področjih demokracije in vladavine prava so intrigantni vsem, ne glede na njihovo dejansko vrednost; tretje, nekoč so nam bili vzorniki za karkoli nekje v našem vidnem polju, danes pa se vzorniki nahajajo na velikih razdaljah izven našega vidnega polja, družbene mreže pa postajajo sredstvo v tem; in četrto, stranski učinki globalizacije se hitreje kot karkoli drugega širijo in povezujejo, in ti so: a) organizirani kriminal in korupcija z mafijami kot svojo vojsko, b) neoliberalizem kot hudoben oblika fašizma, in c) oboroženi verski fanatizem.

Stranski učinki globalizacije kot cunami rušijo svetovni red. Evropa je ukleščena med njimi, zato bolj kot ostali prostori trpi njihove udarce. Korporativni gigantizem operativno prerasta v najmočnejšo silo društvene destrukcije. Eden od dokazov za takšno trditev lahko najdemo v naslednjih činjenicah: nikoli človeštvo ni bilo na tako visoki tehnično-tehnološki in ekonomski ravni razvoja; nikoli v zgodovini človeštva ni bilo manj meddržavnih vojn kot danes; in nikoli človek – posameznik ni bil bolj ogrožen kot je danes, pa sam ne ve, od koga je ogrožen. To je dokaz, da so današnji problemi človeštva predvsem sistemske narave.

Balkan je skozi zgodovino najpogosteje bil in vzrok in povod evropskih zlomov. Če bo v evropski administraciji spoznano, da prav balkanski ščit lahko postane najmočnejša brana v obrambi Evrope, potem postane rešitev problemov verjetna. Ta ščit je mogoče zgraditi le pod pogojem, če se spozna, da so bili srbsko-hrvaški in srbsko-albanski odnosi do sedaj destruktivni dejavnik v regiji, in da je nujno zgraditi srbsko-hrvaško in srbsko-albansko prijateljstvo kot nosilni steber balkanskega ščita Evrope. Od institucij in uradnikov EU se pričakuje, da bodo bolj senzibilni do tistih političnih sil na območju bivše Jugoslavije, ki so zrasle na antifašizmu in ki desetletja čuvajo to največjo evropsko vrednoto, hkrati pa naj bodo previdnejši in strožji do tistih političnih sil, ki s rehabilitacijo kvislinških in kolaboracionističnih sil skušajo obuditi prikazni fašizma. To je osnovni predpogoj za spravo narodov na območju bivše Jugoslavije. Če takrat bo mogoče odmakniti geopolitične igralce od našega prostora in če takrat bo Yugoregija, kot hrbtenica Balkanske regije, prostor primeren človeku. Yugoregija (ki jo javno zagovarjam polnih 18 let), sem prepričan, bo postala naša realnost. Takrat bomo lahko potrdili, da jugoslovanska ideja nikoli ni bila utopija, ampak je bila vizija, ki se bo v bližnji prihodnosti tudi potrdila. V to sem več kot prepričan.

---

General Blagoje Grahovac, član Svetaovalnega odbora Mednarodnega inštituta IFIMES piše o obeleževanju 100. obletnice stvaritve Jugoslavije ter jugoslovanskem prostoru v geopolitiki Balkana, Evrope in sveta.

Njegov člank „Jugoslovanski prostor v geopolitiki Balkana, Evrope in sveta“ je bil objavljen tudi v dnevniku „Vijesti“ v Podgorici, Črna Gora.