Josipović: Dačić pozablja, da je bil holokavst tudi v Srbiji kot na Hrvaškem

ZAGREB, (Patria) - Nekdanji hrvaški predsednik Ivo Josipović v avtorskem članku za Glas Amerike piše o zadnjem krogu zaostrovanja odnosov med Beogradom in Zagrebom, o času, ko sta državi vodila on in Boris Tadić, o sovražnem govoru, žrtvah Jasenovca in holokavsta, ustašofilstvu na Hrvaškem in poveličevanju četnikov v Srbiji, pa tudi o napovedanem vrhu med državama in svojih pričakovanjih od tega srečanja.

- Dobro je, da je predsednica Grabar-Kitarović povabila predsednika Vučića na Hrvaško, dobro je, da je ta povabilo sprejel. Morda je to srečanje priložnost, da Hrvaška in Srbija končno končata "vojno z drugimi sredstvi", ki poteka že dlje časa med državama.

Vzpon in močno izboljšanje odnosov, a ne reševanje vseh in številnih odprtih vprašanj, sta zaznamovala mandat predsednikov Tadića in mene. Naše sodelovanje so kritizirali nacionalisti in desničarji v obeh državah. Končno so desne, nacionalistične stranke prevzele vsa vzvoda oblasti v obeh državah in rezultat ni izostal: odnosi Hrvaške in Srbije, zaznamovani s stalnimi verbalnimi spopadi, medijskimi podžiganji in resnimi političnimi spori, so se vrnili lepo število let nazaj.

Huk nacionalistične sovražnosti, ki se sliši s stadionov, poplava sovražnosti na Facebooku, nepremišljene in žaljive izjave politikov z obeh strani, kot da so vzpostavile nekakšen perpetuum mobile – meddržavno politiko sovražnosti v funkciji domačih politik, ki se radikalizirajo in iščejo vse ostrejše besede na mednarodni ravni. Ta vojna z drugimi sredstvi je nesmiselna. Škodi obema državama, škodi narodom, škodi posameznikom. Grabar-Kitarović in Vučić imata priložnost, da to zlobno spiralo prekineta in najina odnosa vrneta v mirnejše vode – poudarja Josipović.

Nekdanji hrvaški predsednik se je dotaknil tudi nedavnega govora Ivice Dačića na ZN.

- Polemika, ki sta jo Dačić v govoru na ZN in hrvaško Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve vodila ob spominu na holokavst, je nadaljevanje „vojne z drugimi sredstvi“ Srbije in Hrvaške, prav tisto, kar bi morala predsednika prekiniti. Tudi sam sem kritiziral hrvaško predsednico in premierja, ker holokavsta nista obeležila s spominom na žrtve Jasenovca in drugih ustaških morišč. Nenehno ju kritiziram, ker prispevata k zgodovinskemu revizionizmu in relativizaciji ustaštva.

Ustašofilstvo na Hrvaškem resnično skrbi.

Dačić ima prav, ko pravi, da je bil Jasenovac eno najstrašnejših morišč II. svetovne vojne. Da ima prav, ko vidi ustašofilske sile na Hrvaškem. Vendar način in motivi Dačića pri kritiki Hrvaške na ZN niso bili ne častni ne korektni.

Ne le, da je bil ton govora v veliki meri v funkciji dnevno-političnih prepucavanj Zagreba in Beograda. Ne le zaradi nemalega števila napačnih navedb, ki jih je izrekel in ki ne morejo biti naključne. Med drugim je omenjal stotine tisočev žrtev Jasenovca, partizansko gibanje, v katerem so bili po njegovem mnenju praktično edini Srbi, kot pričo hrvaških zločinov proti Judom, Srbom in drugim pa je priklical Ivana Gorana Kovačića, ne da bi omenil, da je bil zaklan s četniško roko. In on, in mnogi, mnogi drugi, tako Hrvati kot Srbi.

To je bil subtilen hujskaški govor, spreten, ki ima v temelju strašno resnico o Jasenovcu, a hkrati tako napačen in nečasten – meni Josipović. 

Josipović dodaja, da Dačiću ne zameri kritike hrvaškega revizionizma, temveč odsotnost kritike srbskega revizionizma.

- Glavni razlog, zakaj negativno ocenjujem Dačićev govor, ni kritika hrvaškega revizionizma, ki si ga vsekakor zasluži, temveč odsotnost kritike srbskega. Dan, ko se spominjamo holokavsta, bi moral biti predvsem priložnost in pogled v lastno dvorišče in lastne grehe. Dačić pozablja, da je bil tudi v Srbiji holokavst, da je od okoli 17.500 Judov v Srbiji pod marionetno oblastjo Nedićeve Srbije pobil okoli 15.000. Pozablja, da so bili Judje tudi v Srbiji prisiljeni nositi rumene trakove in da je že leta 1942 bilo ugotovljeno, da je Srbija dežela Judenfrei.

Ob pravilni ugotovitvi, da je bila NDH zločinska in kolaboracionistična tvorba, bi se lahko spomnil tudi srbskega kolaboracionizma in zločinov. Lahko pa bi se spomnil tudi nič manj strašnih četniških zločinov. In tudi tega, da so ustaši in četniki skupaj bojevali na strani nacistov proti partizanskemu odporniškemu gibanju, ki ga je vodil Josip Broz Tito, ki je, resda ni najpomembneje, bil Hrvat.

Da, lahko bi se spomnil tudi tega, da je bil narodnoosvobodilni boj najmočnejši na Hrvaškem, zagotovo tudi zato, ker so rame ob rami v njem sodelovali Hrvati in Srbi, pa tudi mnogi drugi. Ko govori o revizionizmu, kako se ni spomnil, da so bili vsi vojaški zločinci, od samega Draže Mihajlovića pa do Kalabića in drugih poglavarjev raznih gibanj, ki so služili fašistom, sodno rehabilitirani v današnji Srbiji. In katere stranke, celo tiste v sami srbski oblasti, s ponosom baščinijo četniško tradicijo in tradicijo nekaterih drugih kolaboracionističnih gibanj. In da je s nekaterimi od teh strank on in njegova SPS v koaliciji – navaja Josipović. 

Nekdanji hrvaški predsednik dodaja, da Srbija in Hrvaška nista iskreno obeležili spomina na žrtve holokavsta.

- Če bi Hrvaška in Srbija želeli iskreno obeležiti holokavst, bi predvsem obsodili zločine svojih kolaboracionistov. Poklonili bi se žrtvam brez selektivnosti in licitiranja s številkami. Da, in brez izgovorov bi rekli, da so bile največje žrtve Jasenovca predvsem Srbi, Romi, Judje, pa tudi Hrvati-antifašisti. Jasno bi rekli, da je zgodovina obeh držav obremenjena s služenjem dela svojega naroda nacistom in da so ti služabniki zla zagrešili strašne zločine. Spremenili bi imena številnih ulic na Hrvaškem in v Srbiji, danih v čast ustašem in četnikom, in odstranili vse spomenike in vsa obeležja, s katerimi se slavijo ustaši in četniki.

Razstavo o Jasenovcu bi lahko postavili skupaj, tako kot sicer sodelujeta hrvaški Spominski muzej Spominsko območje Jasenovac in Muzej žrtev genocida v Beogradu, katerih podatki o številu umrlih v Jasenovcu so skoraj enaki. In skupaj bi lahko ugotovili, da sta čast obeh narodov branila partizana ter da je antifašizem skupna pridobitev, ki jo bosta obe državi s ponosom ohranjali – navaja Ivo Josipović. 

Josipović ne pričakuje veliko od prihajajočega srečanja Aleksandra Vučića in Kolinde Grabar-Kitarović.

- Zagotovo na srečanju ne bo soglasja o zgodovinskih temah, še posebej ne o času 1991-1995. Toda predsednika bi morala najti način, da se odprta vprašanja deideologizirata in da se, ker je to v interesu obeh strani, končno začneta reševati. Predvsem bi morale države storiti vse, da se ugotovi usoda pogrešanih. V nasprotju z miti na eni in drugi strani Donave, ki pogrešane vidijo le v svojem narodu, je na Hrvaškem danes na seznamu pogrešanih skoraj enako Hrvatov in Srbov.

Vsekakor bi bilo treba rešiti tudi odprta vprašanja varstva manjšinskih skupnosti, vrnitve beguncev, ki se želijo vrniti, ter ureditve statusnih in ekonomskih vprašanj (delovna doba, pokojnine, premoženje itd.). Težko mi je verjeti, da bo mogoče vprašanje meje na Donavi rešiti s sporazumom, zato bi bilo treba takoj dogovoriti reševanje tega vprašanja pred Mednarodnim sodiščem pravice.

Vračilo kulturnega blaga, ukradenega s Hrvaške, gospodarsko in kulturno sodelovanje so le nekatera od drugih vprašanj, ki se lahko in jih je treba odpreti. Toda za razliko od Srbije, kjer je predsednik države, ker je tudi predsednik vladajoče stranke, lahko jamstvo možnega dogovora na predsedniški ravni, na Hrvaškem to ni tako.

Hrvaška predsednica brez dogovora z vlado in njene kooperativnosti ne bo mogla jamčiti, da bodo lepe besede, ki jih pričakujemo, pretvorjene v prakso. Zato upam, da teze v hrvaških časopisih, da okoli prihoda predsednika Vučića ni usklajenosti med predsednico in vlado, niso resnične.

Kakorkoli že, že sama dejstva, da Vučić prihaja v Zagreb, je pozitivno in ga je treba pozdraviti. Tako kot je treba podpreti tudi predsednico Grabar-Kitarović, da ne podlehne, kot se ji je pogosto zgodilo, desničarskim nasprotnikom kakršnegakoli sodelovanja s Srbijo. 

Na koncu članka se je Josipović neposredno obrnil na Ivico Dačića.

- Gospod Dačić, prosim Vas, pošljite premierju Plenkoviću tisti seznam, s katerim „grozi“ od 20.000 otrok, ki so jih pobili ustaši.

Če seznam, ki ga imamo na Hrvaškem, ne bo vseboval niti enega imena z Vašega seznama, boste s pošiljanjem seznama pomembno prispevali k ugotavljanju resnice in spoštovanju žrtev.

Navsezadnje, tudi nimate pravice v svojem predalu hraniti takšne sezname. Niso žrtve Vaša lastnina.

Njihova imena so del zgodovine mojega in Vašega naroda ter del spomina družin umorjenih. In predpostavka so, da izpolnimo svojo obveznost ohranjanja spomina na otroke, katerih življenje je ugasila zločinska ustaška roka – je zaključil Ivo Josipović.