Joe Biden in mi

Ko je Barack Obama prevzel oblast od G. W. Busha, je med mnogimi zavladala prava evforija. Človek je celo prejel Nobelovo nagrado, še preden je dokazal, da si jo zasluži. Obama je nagrado prejel v istem letu, ko je prevzel oblast, zaradi “krepitve mednarodne diplomacije in sodelovanja med narodi”. Tega sodelovanja v resnici nismo izkusili, saj je v njegovem mandatu, po veliki svetovni gospodarski krizi 2008-2009, ameriški interes za BiH začel nenehno in postopoma upadati, kar je lokalnim goljufom dalo prostor za vzpon in agresiven trilateralni napad na Bosno.

Iz tistega obdobja se spominjamo dejstva, da je med mandatom B. Obame (2009-2016) lokalni B. (Izetbegović) v naši kalvariji dvakrat izvoljen za člana Predsedstva BiH (leta 2010 in 2014). Haris pa je bil že odšel. V bistvu je B. Obama sledil zunanjo politiko svojega predhodnika z presenetljivo doslednostjo. Njegova politika na Balkanu (pravijo Zahodnem) je bila precej bleda in brez pravega fokusa. Ne moremo se spomniti ničesar posebnega, razen da je bil njegov podpredsednik, naš ljubi, Joe Biden.

Zdaj, ko je J. Biden prevzel oblast od Donalda Trumpa, je ‘med mnogimi zavladala prava evforija’. Nobelove nagrade ni prejel in je tudi ne bo, takšne napake se ne ponavljajo pogosto.
Kljub temu je pošteno, da mu damo priložnost, da si nagrado zasluži. Joe Biden je za polovico Bosne pomemben, ker je dogajanje v BiH poimenoval s pravim imenom. In na tem temelji polovica Bosne upanje. Ko je Lemkin leta 1944 skoval besedo genocid in ko je Konvencija o genocidu ZN leta 1948 opredelila pojem genocida, nihče ni govoril o številu ubitih ali njihovem spolu. Parafrazirajoč, lahko rečemo, da so zgoraj omenjeni opredelili genocid kot jasno načrtovano namero in dejanje uničenja nekega naroda, v celoti ali delno.

Biden je, vedoč to in premišljujoč življenje iz položaja žrtve, dogodke poimenoval z imenom in pojmom, opredeljenim v ustreznih sodnih odločbah mednarodnih sodišč. Vprašanje je, ali je to dovolj za upanje in evforijo polovice Bosne? Tudi če je dovolj, kaj pa druga polovica Bosne?

V prejšnji kolumni smo že poudarili glavne probleme prihodnosti (moteče tehnologije, podnebne spremembe, nenehna jedrska grožnja). Dejstvo je, da so bistveni problemi prihodnosti danes lahko le globalni, nikakor lokalni. Tisti, ki ostanejo le pri lokalnih prepirih in pretepih, ne bodo interesna cona nikogar, niti našega ljubega J. Bidena.

Naša usoda je v naših rokah.

Če ne bomo razumeli, da moramo svoje lokalne fokuse okoli ‘kmečke meje' zamenjati s čim hitrejšim vključevanjem v splošne tokove zgodovine, naša pričakovanja od Bidena in drugih ne bodo izpolnjena. Ker je Joe Biden podedoval Trumpovo zapuščino, je sredi šahovske partije in mnogi njegovi prihodnji potezi so že določene s potezami njegovega predhodnika. Lahko pomaga deželici Bosni, da postane država, sposobna za prihodnost, le če se paradigma vladanja v tej državi spremeni s spremembo, ki izhaja iz notranjosti.

Prva sprememba mora biti politična transformacija in krepitev institucij države. To transformacijo mora sprožiti tista polovica Bosne, ki ima upanje v J. Bidena, prvi korak te transformacije pa je ukinitev naše sarajevske kvazi-institucije z metastatskim napredovanjem, imenovane ‘Braco in Seka'. Laktaši bodo takrat postali predmestje Banja Luke, ne njen center, medtem ko bo Radobolja dobila prvotni tok. Seveda, vse po težkem delu in bolečem naporu, ob pomoči J. Bidena.

Trojoglava pošast, ki diha z enimi pljuči in izloča skupne in usklajene laži, se bo začela rušiti šele, ko bo iz centra Bosne krenila resnična politična transformacija in ko bomo spoznali, da nam je ostalo le še zelo malo časa, da ujamemo tokove nove zgodovine v nastajanju. Anahronistična politika nima več mesta, niti v Bosni.