Judovski družini Diamant ni pomagalo, da je bil njun boter Tito; iz Teslića so bili pregnani leta '93.

Pred naletom vojske in policije Republike Srbske leta 1992 je bilo iz Teslića pregnanih blizu 30.000 Bošnjakov in Hrvatov, kar je skoraj polovica celotnega prebivalstva te občine v osrednji Bosni, piše bh. novinska agencija Patria.

A Bošnjaki in Hrvati niso bili le pregnani iz svojih domov, na stotine jih je bilo odpeljanih v taborišča, kjer so bili najprej zlorabljeni, nato pa ubiti, zaradi česar danes pred Mednarodnim sodiščem v Haagu ter pred Sodiščem BiH potekajo procesi proti več pripadnikom vojske RS, ki so obtoženi zločinov proti človečnosti v Tesliću ter sosednjih občinah, kot so Doboj, Derventa in druge.

Najbolj znan proces, ki zaradi zločinov proti človečnosti v tem delu Bosne poteka pred Sodiščem BiH, je tisti, ki se nanaša na zloglasno enoto „Miće“, odgovorno za posilstvo, zlorabljanje in ubijanje več sto nesrbskih civilov, pa tudi nekaterih Srbov.

Med tisoči pregnanih sta bili tudi edini dve tesliški judovski družini, ki sta tu živeli do 90. let: Glancerji in veččlanska judovska družina Diamant.

Uglenega profesorja na srednji šoli v Tesliću Viktorja Glancerja je policija RS odpeljala junija 1992. Njegove kosti so bile najdene pred nekaj leti v jami na gori Borja, skupaj z dvajsetimi drugimi posmrtnimi ostanki nesrbskih civilov.

S sodnim izvedenstvom je bilo ugotovljeno, da so bili Viktorju, ko je bil še živ, zlomljena rebra ter da mu je bil s palico ali drugim trdim predmetom odbit del glave. Telesa, ki so bila najdena z njegovim, so bila prav tako izmasakrirana, nekatera pa so imela strelne rane na glavi.

Tesliški Judje, le družina Diamant je imela 11 otrok, so danes raztreseni po vsem svetu in zelo redko prihajajo v rojstno mesto. Najmlajšemu Diamantu je bil boter osebno Josip Broz Tito, vendar mu to ni veliko pomagalo, zato je moral reševati glavo pred vojsko Republike Srbske.

Sogovornica Patrije, ki je privolila govoriti pod pogojem anonimnosti in je članica ene od dveh judovskih družin iz Teslića, pravi, da v rojstno mesto včasih zavije ter na ulici sreča ljudi, ki so se zelo slabo vedli do njene družine, ko se je začelo aretiranje nesrbskega prebivalstva v Tesliću.

Nekateri od teh ljudi, pravi, so delali z njenim možem do 90. let. Ko se je začelo krvoprelitje po ulicah in domovih Teslića, so bili isti ti ljudje zelo kruti do njene družine. Danes bi, pravi, spet želeli pozdravljati z njo, vendar si ona tega ne želi.