Ali Mladićevi dnevniki dokaz za obnovo tožbe BiH pred Meddržavnim sodiščem v Haagu

Obstaja vrsta podrobnosti, ki niso bile uporabljene na Meddržavnem sodišču pravice v Haagu po tožbi BiH proti Srbiji. Med največjimi novimi dokazi so znameniti Mladićevi dnevniki, ki jih teh dneh nihče ne omenja za te namene. Nekdanji uslužbenec tega sodišča je nekoč izjavil: »Če bi bil material, najden v Mladićevi hiši, na voljo Meddržavnemu sodišču pravice v Haagu (ICJ) med postopkom proti Srbiji zaradi genocida v Bosni, je vprašanje, ali bi sodišče Srbijo oprostilo obtožb za sodelovanje v genocidu in jo obtožilo »le« preprečevanja genocida.«

»Ti dnevniki so močnejši dokaz, kot če bi se Mladić po čudežu osebno pojavil in privolil v pričanje,« je dejal ta preiskovalec sodišča. »Njegova iskrenost bi se lažje postavila pod vprašaj kot verodostojnost zapiskov.«

»Vojska mora ostati na območju Republike Srbske BiH, saj so enote JLA prišle na to območje.«

»Popolnoma smo odvisni od Zvezne republike Jugoslavije. Pojavila se bodo vprašanja, kaj pa cilj 'Vsi Srbi v eni državi',« je pisal Mladić. 

General Manojlo Milovanović, ki je bil med vojno Mladićev pomočnik, je potrdil verodostojnost dnevnikov, ki so postali eden najmočnejših dokazov o bistvu vojne proti Bosni in Hercegovini. Karadžić je nekoč poskušal dokazati, da gre za ponaredek, vendar je kmalu opustil to zaman delo.

Po Mladićevih dnevnikih vojna proti Bosni in Hercegovini ni imela več nobenih skrivnosti. Sodniki na sodišču so bili popolnoma šokirani nad količino odprtega in zvestega sodelovanja, ki je vladalo med hrvaško vojsko in Hrvaškim obrambnim svetom (HVO) na eni strani ter JLA in Vojsko Republike Srbske na drugi strani.

Srbija in Hrvaška sta skupaj vojskovali proti Armiji RBiH in Bosni in Hercegovini te pa sta Bošnjake poskušali dokončno uničiti in etnično očistiti z območja njune domovine. Ves čas vojne se je general Mladić sestajal s hrvaškimi generali, dogovarjal prekinitve ognja, dobave orožja in nafte ter skupen boj proti Bošnjakom. Mladićevi dnevniki so bili uporabljeni kot dokaz v postopku proti Prliću in drugim v združenem zločinskem podvigu t.i. Herceg-Bosne.

Mladić je leto pred začetkom vojne v BiH imel podatke, da bo Hrvaška storila vse, da čim prej povzroči spopade v BiH.

V svojih dnevnikih praktično razkriva dvolično držo Hrvaške proti BiH in Bošnjakom: »V BiH so bile vpuščene skupine ZNG, pripravlja se diverzantska operacija. Cilj so vojaški objekti, mostovi, posamezniki (generali)...« Po tem predvidevanju se je začelo rušenje preostalih mostov na Savi, 3. aprila v Mostarju pa so Hrvati povzročili eksplozijo cisterne, ki je uničila več zgradb. Mladić je v dnevnikih vodil zapiske srečanj z generaloma Slobodanom Praljkom, Jadrankom Prlićem, Antom Rosom, Milivojem Petkovićem in drugimi, v madžarskem Pečuhu, Njivicah pri Herceg Novem, v Črni Gori, ter več srečanj v okolici Bosanskega Grahova.

Prvo srečanje, ki ga je haaško tožilstvo izpostavilo, je bilo 5. avgusta 1992, ko se je Mladić v Pečuhu srečal s hrvaško in Herceg-Bosansko delegacijo. Dokumente s teh srečanj je v svojih spominih objavil prav Slobodan Praljak.

Hrvaški mediji so pisali, da se je na enem srečanju pri Herceg Novem februarja 1994 udeležil hrvaški minister za finance Jozo Martinović. On je bil minister od avgusta 1991 do avgusta 1992 in je stotine milijonov DM prenakazal za financiranje Herceg-Bosne. Ko so hrvaški tedniki razkrili njegovo vlogo in popolno ropanje hrvaškega proračuna, se je umaknil na drugo mesto in nadaljeval pošiljanje denarja za Herceg-Bosno po tajnih kanalih. 

Hrvati so Srbom nenehno pošiljali gorivo za vojno proti Armiji RBiH in ga včasih zaračunavali celo dražje, včasih pa so ga dajali tudi brezplačno. Na drugi strani so Srbi zaračunavali nekatere »storitve« Hrvatom. Mladić se je 8. julija 1993 srečal z generalom Milivojem Petkovićem, načelnikom Generalštaba HVO-ja v Njivicah pri Herceg Novem. Takrat je zabeležil, da so v zameno za orožje in »opravljene storitve« plačali 1.191.246 takratnih nemških mark in predali dve cisterni dizelskega goriva za tanke. Dogovorjeno je bilo, da bodo Hrvati 8.092.032 nemških mark plačali v roku enega tedna. Ves ta denar je bil plačan iz Hrvaške, saj se je v tistem času HVO financiral neposredno iz Zagreba.

Kaj so bile »opravljene storitve«? Hrvati so tudi takrat redno plačevali Srbom angažma pri reševanju enot HVO-ja, ki so se večinoma v razsulu umikale pred Armijo RBiH. »Jaz to drhal rešujem pred muslimani in jih prenašam tja in sem ter tja,« je Mladić galamil pred kamerami TV SRNE v Varešu. Dodal je, da tega ne želi več početi. Vendar pa so kmalu prispele nove devize, kar ga je verjetno pomirilo.    

Ne glede na to, koliko porazov so doživljali, je hrvaška stran pričakovala, da bo obkoljena Armija RBiH morala popustiti zaradi pomanjkanja streliva. S takšnimi idejami je Praljak enkrat rekel Mladiću, da Hrvatom ni v interesu vojna s Srbi, vojna se bo končala s sporazumom Hrvatov in Srbov, prava nevarnost pa so Muslimani.

»Naš cilj je Banovina iz leta 1939,« je Mladić zabeležil Praljkove besede. Celo po Washingtonskem sporazumu je Praljak Mladića prepričeval, da je sporazum Tuđmana in Izetbegovića le formalen, sprejet na pobudo Američanov, da bi se prikupili islamskemu svetu.

Koliko je bila predaja Posavine del celotnega dogovora Tuđmana in Miloševića, se kaže na več Mladićevih zapisih o teh dogovorih. Po padcu Posavine 26. oktobra 1992, mu Praljak pravi: »Na dobri poti smo, da prisilimo Alijo, da razdeli Bosno. Prisiliti bomo Alijo, da sede za mizo z Bobanom in Karadžićem. Naš interes je, da »Muslimani« dobijo svoj kanton, da bi imeli kam odseliti.« Torej, Praljak kot hrvaški general skorajda likuje nad padcem Posavine.

Mladićevi dnevniki so eden največjih dokazov o bistvu vojne proti Bosni in Hercegovini. Prav čudo je, da jih ekipe za obnovo tožbe BiH pred Sodiščem pravice niso niti omenile.