Poceni zgodba o totalitarnih ideologijah

Ali obstaja veja, na kateri so Bošnjaki sedeli, pa je niso vmes posekali? V teh dneh je v Bosni in Hercegovini preveč govora o totalitarnih ideologijah. Koliko smisla ima ta zgodba, ko gre za Bošnjake, največje žrtve totalitarnih ideologij in velikodržavnih projektov iz sosedstva in okolice. Ali se ta narod ob strašnih žrtvah ni ubranil četniške in ustaške ideologije zločina? Pozivati Bošnjake k nekakšnim obračunom s totalitarnimi ideologijami znotraj svojega naroda je shizofreno.

Kot da bi Bošnjake ubijali levičarji, ne pa četniki in ustaši po imenu in priimku. SDA je bila in ostaja kombinacija polovičnega islamskega in komunističnega dediščine. Res je, da je bilo najmanj članov Zveze komunistov BiH v bošnjaškem korpusu, daleč več med Srbi in Hrvati. Toda tudi v SDA je preveč tistih, ki so zamenjali drese takratne Zveze komunistov BiH, danes pa levico v svojem narodu obtožujejo, da je totalitaristična.

Tudi bivši vodja SDA Sulejman Tihić je bil član SKBiH. Zgodba o totalitarnih ideologijah znotraj bošnjaškega korpusa je nesmiselna. Izgleda kot pokvarjeno blago, uvoženo iz sosednje Hrvaške. Partijskih sekretarjev je poln tako HDZ kot SNSD. Začenši z Draganom Čovićem, ki je bil član SK, ko je delal v podjetju Soko. Toda to ni čudo, če vemo, da je iz Zveze komunistov Hrvaške 97 tisoč članov prešlo v HDZ.

Lustracijo je v balkanskih državah nemogoče izvesti, saj bi nastala popolna politična pustinja. Konvertitov je v vsakem narodu napretek. Morda bi bilo v političnem življenju namesto vprašanja lustracije treba vsaj uvesti zakon, da je vsak politik dolžan navesti vse stranke, skozi katere se je prebijal do funkcij.

Če pogledamo človeško stran, je jasno, da ne narodi ne stranke nikogar ne učijo poštenja. Vse dobro človek prinese iz svojega doma in od svojih staršev. Korupcija ni vprašanje naroda, zato se vsi dušimo v bedo med „svojimi“ tatu. Skrb za lasten obraz nima nobene stične točke s totalitarnimi ideologijami. Ogromna večina Bošnjakov ne želi članstva v SDA, čeprav ta ponuja privilegije, delovna mesta in odpira mnoga vrata za lagodno življenje. Tako je tudi z vsemi ostalimi nacionalnimi in drugimi strankami.

Naj v SDA seštejejo premoženje tistih, ki jih postavljajo na funkcije, in vse to primerjajo ob koncu njihovega mandata. Takšnih poročil nismo dobili in jih nikoli ne bomo.

Kaj bi bilo, če ne bi bilo bošnjaških častnikov iz totalitarnega režima, ki so poznali svoje delo in vojaško znanost. V teh dneh govorimo o narodnih herojih. Rahmetli Izet Nanić, Hajrudin Mešić, Enver Šehović, Adil Bešić, Nesib Malkić. Vsi nekdanji častniki JNA. Kaj bi bilo, če ne bi bilo rahmetli Rašida Žižića, Enverja Pamukčića, Miralema Juge, pa živih Atifa Dudakovića, Ibrahima Derviševića in stotin drugih, ki so stopili v obrambo Bosne in Hercegovine, a so prišli iz totalitarnega režima in zoprne JNA.

Kaj bomo s tem, da je domnevni „totalitarni režim“ nastal na ZAVNOBiH-u, zadnji potrditvi državnosti BiH? Kaj bomo z vsemi muslimanskimi brigadami in borci proti fašizmu v drugi svetovni vojni? Ali baščinimo kaj od lastne zgodovine? Nor bi bil, kdor bi videl, kam vodi ta boj proti totalitarnim ideologijam. To je izvirna zgodba tistih, ki poveličujejo četnike in ustaše. Bošnjakom se vsiljuje ena primitivna ideja, za katero jim bo spet izstavljen povelik račun. Bošnjaki morajo vedeti, da ne bo dolgo trajala ta rehabilitacija ne četništva ne ustaštva in da se bo vse to porušilo skupaj s primitivno vladavino nekaterih bednih političnih umov.

Bistvo je, da je za vso to buko in besom SDA-jevo poceni nasprotovanje bosanski levici. Če smo branili Bosno in Hercegovino, moramo braniti tudi idejo Bosne in Hercegovine. Kdo je verodostojen? Tisti, ki so ostali med levico, ohranili principe in izvirne stališče, ali tisti, ki so prebegnili k nacionalnim braniteljem. Komu se lahko verjame, da ne bo izdal? In ali moramo vedno trgati svoje korenine in rezati drevo, na katerem sedimo?