Eden zadnjih intervjujev legendarnega Kinđeta v knjigi "sportskivremeplov.ba" Muhameda Bikića

Danes obeležujemo 13. obletnico smrti Mirze Delibašića, legendarnega bosansko-hercegovskega košarkarja in najboljšega športnika BiH vseh časov, piše novinska agencija Patria.

Eden zadnjih intervjujev legendarnega Kindžeta je opisan v knjigi "sportskivremeplov.ba", avtorja Muhameda Bikića, znanega športnega novinarja.

Celoten odlomek o Kinđetu objavljamo v celoti:

Kadarkoli ne vem, kako bi opisal to, v najmanjšo mero, čudno stanje, skozi katero gre država Bosna in Hercegovina, tukajšnji ljudje, tukajšnji šport, kultura, državne institucije, zaprta vrata muzejev, športni klubi, ki se dušijo v dolgovih brez svetlobe na koncu tunela... se spomnim besed velikega Mirze Delibašića, ko sem ga leta 2000 prosil, naj opiše stanje, v katerem je bosansko-hercegovski šport.

Rekel je: Katastrofa kolektiva!!!

Skozi modrikasti dim njegove cigarete so trepetale te besede v zraku... Sedela sva zadnjič v sarajevski kavarni London na Ciglanah. Imel je svojo običajno pozo, s komolcem desne roke naslonjen na mizo, s kazalcem je pritiskal nosnico, hkrati pa med kazalcem in sredincem držal cigareto in počasi odgovarjal na moja vprašanja. Katastrofa kolektiva, je rekel in gledal v daljavo, kot da ne vidi svetlobe na koncu tunela.

„Glej, veterani Reala so bili tukaj. Bilo je čudovito, ampak mi smo vse to pozabili, in to je bilo za nas normalno. In ti fantje šestnajst let niso bili v Sarajevu. Zadnjič so bili na mojem slovesu. Morda nikoli več ne bodo prišli, morda bodo, mi pa to zelo hitro pozabljamo. To je naša katastrofa. Katastrofa kolektiva. Še posebej tistih ljudi, ki so preživeli vojno tukaj, ki so frustrirani, ki jim vsakodnevno umirajo prijatelji, znanci, sorodniki...", je govoril Mirza.

Pomislil sem, kakšna ironija, ker je to izrekel ravno človek, ki je bil svetloba in smerokaz za mnoge generacije mladih košarkarjev, športnikov nasploh. Mirza je bil ena od „zvezd“ čudovite knjige profesorja Slobodana Đurasovića, ki se imenuje „Svetlobe za daljave“ in jo je profesor posvetil Mirzi Delibašiću in Vahidinu Musemiću, legendama bosansko-hercegovskega športa.

Zanimivo je, da se je Mirza, rojen v Tuzli leta 1954, najprej ukvarjal s tenisom, postal pionirski republiški prvak. Po tenisu se je Mirza odločil za košarko, leta 1968 pa je postal član Slobode, da bi leta 1972 prešel v Bosno. S "Študenti" je Kindže dvakrat osvojil naslov državnega prvaka, enkrat pokal takratne Jugoslavije, leta 1979 pa v Grenoblu z zmago v finalu proti italijanskemu Emersonu še naslov evropskega prvaka, leto kasneje pa je bil izbran za najboljšega košarkarja bivše Jugoslavije. Za Bosno je Kinđe odigral približno sedemsto tekem, dosegel več kot štirinajst tisoč košev, nato pa prešel v sloviti madridski Real, kjer je končal svojo kariero.

Tudi z reprezentanco bivše Jugoslavije je osvojil vse, kar se je dalo osvojiti: evropsko, svetovno, olimpijsko zlato...

«Moj ded je bil rudar, dva strica tudi, in to, da se je moj ded odločil šolati mojega očeta, ne kaže nobene povezave s tem, kar sem jaz počel v življenju. Za mojim uspehom stoji veliko dela in znoja, pa tudi to, da sem med igro malo več razmišljal", je rekel tisto leto, potem ko je bil proglašen za bosansko-hercegovskega športnika stoletja.

Mirza je bil v vsem neverjetno dosleden in predan. Kot bi naši ljudje rekli „do kosti“. V tem najinem zadnjem pogovoru mi je na to temo povedal:

„Vedno sem se maksimalno posvečal temu, kar počnem. Če me lahko razumeš, kaj hočem reči: kadim nenormalno, ko sem pil, sem pil nenormalno, ko sem treniral, sem treniral nenormalno... Torej, vedno sem poskušal doseči maksimum v tem, kar počnem. Morda se ti to zdi malo idiotsko, ampak ni. Jaz sem preprosto tak človek.“

In on je preprosto res bil samo tak ČLOVEK!

Sarajevo, leto 2001. Glavno mesto in država Bosna in Hercegovina se še nista opomogla od žalosti za Davorinom Popovićem Pimpekom, legendarnim vodjo Indeksov, ko je že zajokala za Mirzo Delibašićem Kindžetom, najboljšim našim športnikom minulega stoletja. Davorin Popović Pimpek je umrl 18. junija v ponedeljek, Mirza Delibašić Kindže pa 8. decembra v soboto, na dan, ko je vse življenje zmagoval in izgubljal. Odšla sta na drugi, kot se reče, boljši svet, dva najboljša prijatelja, ki ju je vse povezovalo v življenju, tudi ta huda bolezen, ki sta jo nekako hkrati prebolevala. Govorilo se je, da sta oba vedela, kaj ju je doletelo. A ko smo s Pimpekom na Grbavici gledali Željo, s Kindžetom pa pili kavo v sarajevskem FIS-u, smo bili prepričani, da imata še voljo do življenja. Na Mirzini poslovilni tekmi v Skenderiji proti Real Madridu mu je Davorin Popović s tribun zapel: "Mirza, hvala ti". Ni več Davorja, da bi še enkrat zapel te verze, tako kot ni več Mirze. Danes velika dvorana Kulturnega športnega centra Skenderija nosi ime Mirza Delibašić, v parku pred sarajevskim FIS-om pa so postavljene skulpture legendarnega Kindžeta in Pevca.