Je li Bošnjacima dozvoljeno kritikovati vlastite protuhe?

V zadnjih dneh skupina bošnjaških intelektualcev poudarja bošnjaštvo kot nujno potrebo bosanskih muslimanov, vsakogar, ki ni v skladu z lastnim narodoljubjem, pa obtožuje izdaje.
Udarni tim sestavljata nekdanji reisu-l-ulema Islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini Mustafa Cerić in profesor filozofije na Univerzi v Skopju Ferid Muhić. 

Če preberemo Cerićeva in Muhićeva mnenja enostransko, dobimo vtis, da je bošnjaštvo trenutno najbolj ogroženo od principov AVNOJ-a, čeprav je zgodovinsko gledano prav multikulturna Bosna in Hercegovina kot taka več let jamčila obstojnost muslimanov v BiH. 

Hudič je odnesel šalo, ko je akademik Esad Duraković objavil besedilo z naslovom „Bošnjaštvo in/ali bosanstvo“, s katerim je dokazal, da biti malo bolj Bošnjak ne zmanjšuje etnične pripadnosti bosanskih muslimanov, temveč ponuja dodatne ugodnosti, natančneje „ti identiteti se ne izključujeta, temveč se nadgrajujeta v komplementarnosti: etnični, državni/nacionalni, verski, tradicionalni, rasni, spolni itd.“ 

Po tem besedilu, objavljenem na spletni strani Novinske agencije Patria, je Cerić obtožil akademika Durakovića, da „če ni nacionalno zaveden, naj drugim ne zatemnjuje nacionalne zavesti“, medtem ko profesor Muhić v dramatičnem besedilu „Bošnjakom, dokler so pri zdravi pameti“ obtožuje profesorja Durakovića, profesorja Senadina Lavića in književnika Abdulaha Sidrana poskusa brisanja „duhovnosti in etnične identitete Bošnjakov“, čeprav v besedilih kritiziranih avtorjev v nobenem trenutku ne zahtevajo takšnega dejanja.

Ni dvoma, da je pluralizem mnenj ne le dovoljen, temveč tudi zaželen – še posebej, ko gre za določanje prihodnje smeri gibanja celotnega naroda, tako kot je novinarsko naravno, da vedno znova preverja pravilnost, iskrenost in celo mentalno zrelost tistih, ki se pojavljajo v javnem prostoru in kot taki ustvarjajo javno mnenje.

Cerić in Muhić ponujata smer obnašanja Bošnjakov v trenutnem času in konkretnem prostoru ter opozarjata na nevarnosti od zunaj, medtem ko na primer Bošnjakom nista ponudila kakšen odnos naj zavzamejo po novici, da ponarejeno fakultetno diplomo ima prvi mož Obveščevalno-varnostne agencije Bosne in Hercegovine Osman Mehmedagić – hišni prijatelj družine Izetbegović že iz obdobja predsednika Alije Izetbegovića.
Ali, na primer, nista ponudila rešitve na dejstvo, da je žena predsednika SDA Bakira Izetbegovića na najbolj brutalen način diskreditirala celotno skupino sarajevskih zdravnikov, ki uživajo svetovni ugled.
Ali, kaj vem, niti Cerić niti Muhić ne reagirata na dejstvo, da skoraj 30 let po vojni Sarajevo ni zgradilo prometnic do Tuzle in Krajine, čeprav gre za območja, ki jih večinoma upravlja bošnjaška pamet.

Bilo bi prav, načelno korektno, cehovsko pričakovano od Cerića, kot nekdanjega verskega poglavarja Bošnjakov, da slišimo, na kakšen način je našel kompromis med kur'anskim verzom, da „Alah ne bo spremenil stanja nekega ljudstva, dokler ono samo sebe ne spremeni“, in tem, da Bošnjaki ne spreminjajo tistih, ki jih predstavljajo v oblasti, tudi ko se odkrije njihovo ponarejeno izobraževanje?
Ali, bilo bi prav, načelno korektno, cehovsko pričakovano od profesorja Muhića, da slišimo, na kakšen način je našel kompromis med introspekcijo – človeško potrebo po opazovanju lastnih psihičnih procesov in tem, da bošnjaška elita sploh ne reagira na ponarejevalce diplom med svojimi vrstami?

Kajti, če sprejmemo dejstvo, da so Bošnjaki ogroženi s strani nacionalizmov z vzhoda in zahoda, bi bilo koristno slišati, kakšna so pričakovanja za prihodnost Bošnjakov, če se njihova varnost opira na Mehmedagića, če ekonomijo gradijo na davkih Kemala Čauševića, za sistem zaposlovanja vzamejo model Zukića in Sarajlića, zdravstvo pa prepustijo bahavosti Sebije Izetbegović?