Jad in bedo nasilniškega 'performansa' iz Prijedorja

Vsake toliko nas nekaj spomni, kako nevaren in neusmiljen je lahko nekakšen moralni bednik in strahopetec, ko se znajde pred nekom, ki se ne more braniti. Kraj dogajanja – Prijedor; čas – ta naš, današnji; akter – nekakšen bednik, ki si je mislil, da bo faca, če bo maltretiral človeka, ki mu ne more povrniti, in če bo to še snemal kot dokaz svojega „junaštva“. 

Mučne in bedne prizore nasilja, ki so obkrožili Bosno in Hercegovino, so nas neizbežno spominjale na vojne čase. Takrat so vse mogoče moralne ničle, bedniki in strahopetci dočakali trenutek, da se z izživljanjem nad nemočnimi ljudmi dokažejo sami sebi, glumeč pred drugimi nekakšne junake, ki naj bi bili strah in trepet, uživajoč v tem strahu drugih. Tako smo dobili razne vojne zločince, ki svoje domnevno junaštvo – poglejte samo sodne procese – nikoli niso pokazali tam, kjer bi ga bilo treba dokazati. Pokazali so ga na šibkih, nemočnih, zaprtih, starih, oboroženih, nad ljudmi v taboriščih – z eno besedo nad vsemi, za katere so bili prepričani, da se ne morejo braniti. Vladala je njihova strahovlada in teror včasih tudi mesece, vse do trenutka, ko so spoznali, da bi se lahko spremenilo to ravnovesje, v katerem so bili absolutni gospodarji življenja in smrti. Če bi jim na kakršen koli način grozila nevarnost, bi izginili brez sledu, se skrivali v luknje in se delali manjše od zrna maka. Vrnil bi se k temu, kar v resnici so – k bednikom, ki se dobro zavedajo, da so dno dna. 

Zelo zanimivo bi bilo pogledati v zapisnik, ki so ga izpisali policijski inšpektorji med zasliševanjem te človeške spodobe, pravijo, da se imenuje Renato Marjanović. Verjetno so ga zasliševali po uradni dolžnosti, zato jim je ušlo, da gre za človeka, ki ga frustrira dejstvo, da je nihče in nič in da je vse življenje bil prav to. Morda niso uspeli opaziti niti, da je to bitje dramatično zoženih obzorij, ker je celo življenje preživelo v nekaj sto kvadratnih metrih in ne ve, kako izgleda svet dlje od pogleda z njegovega umazanega, mastnega okna – ker se samo takšni neizživeti in neotesani primitivci lahko tako obnašajo. Kdo bi vedel, ali so s svojim profesionalnim pristopom ugotovili, da gre za enega tistih tipov, ki praviloma nosijo veliko travmo, ker so nekoristni in nesposobni za karkoli človeškega, ker jih nihče ne opazi, ker jih ljudje držijo na distanci, ker okolica dobro ve, da so navadna moralna fukara, ki s nasilništvom – ker ni sposobna za nič drugega – poskuša pritegniti pozornost nase. 

Dober psiholog ali psihiater bi opazil marsikaj, ko bi opazoval to nekoristno propalico. Takoj na začetku bi spoznal, da je to tipičen produkt poganega časa, v katerem so odraščale te generacije. Nekdo jih je proizvedel, da so nasilneži in škodljivci in da sploh nimajo občutka za nekaj koristnega in človeškega. Naučili so jih mentalitete črede in tropa, brez katere ne vedo, ne morejo, ne smejo in se ne upajo narediti niti koraka. Dober strokovnjak ne bi spregledal, da takšni liki ne segajo dlje od tipično živalskega nagona – da izvajajo silo samo tam, kjer so močnejši in kjer ne vonjajo nevarnosti, in da se držijo ozemlja, ki so ga „označili“, ker ne znajo živeti ali se obnašati zunaj tega ozkega kroga, in kaj bi sploh lahko počeli zunaj njega? 

Kakorkoli že, priča smo bili nekemu primitivnemu in nasilniškemu performansu, tako bednemu, da ne more biti bolj. Zelo zanimivo bi bilo videti tega reveža in njegovo junaštvo nekje v Zenici ali Kalesiji, kjer ljudje vedo, kaj je pogum in značaj, da bi tam poskusil sneti grb. Šele ko bi to storil, bi mu bilo treba na ves glas priznati, da je junačina. Tako pa bo ostal navadna p...., ki si je mislila poceni postati junak, bedno in strahopetno, tam, kjer ve, da mu nihče ne bo zagnal klofute in ga obrnil kot žabo.