Piše: Armin Sijamić
Ameriški State Department je prejšnji teden s kratkim dopisom obvestil kongres o tem, kaj si Trumpova administracija želi na tako imenovanem „Zahodnem Balkanu“, oziroma poimensko v Albaniji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, Kosovu, Severni Makedoniji in Srbiji.
Poročilo je prišlo v času sprememb ameriške in evropske politike do sveta, pa tudi med njima samima, in medtem ko še ni znan izid vojne v Ukrajini in Iranu. Prav tako se je zgodilo ob odstopu Christiana Schmidta s položaja visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino (OHR), kar je presenetilo celo nekatere v Sarajevu, ki ne bi smeli biti presenečeni.
Mesec dni je bilo jasno, da Schmidt odhaja na en ali drug način, kar sovpada s spremembami politike Združenih držav Amerike in Evropske unije do tega dela sveta.
To je bilo jasno tudi iz sporočil, ki so jih poslali nekateri evropski, predvsem nemški, uradniki, ki so nedavno obiskali Balkan. Sporočili so, da se ameriški in evropski interesi na Balkanu zdaj v celoti ne ujemajo. Z drugimi besedami, od balkanskih politikov se zahteva, naj storijo tisto, česar si evropski uradniki ne upajo niti izgovoriti – reči Washingtonu „ne“.
Poročilo o kontinuiteti ameriške politike
Omenjeno poročilo State Departmenta so nekateri razumeli kot napoved epohalne spremembe ameriške politike pod Trumpom. Čeprav ta domneva morda drži, je iz tega dokumenta ni mogoče razbrati, saj gre le za seznanjanje ameriških zakonodajalcev z delom sveta, s katerim se nekateri od njih prvič srečujejo pri svojem delu, nato pa kot način pošiljanja sporočila javnosti v omenjenih šestih balkanskih državah in kot opomnik njihovim politikom na to, čemur so se zavezali z različnimi (prešutnimi) dogovori, ki so sledili ruski agresiji na Ukrajino.
V dokumentu Washington od balkanskih voditeljev zahteva dve stvari: stabilnost in pogoje za gospodarski razvoj. Da bi to dosegli, morajo med drugim okrepiti vojaške zmogljivosti v skladu s cilji Nata in za to nameniti pet odstotkov svojega državnega BDP-ja, izkoreniniti korupcijo in ameriškim podjetjem dati status, ki ga imajo zdaj ruska in kitajska v nekaterih delih Balkana.
Vse to je jasno navedeno in predstavlja kontinuiteto politike Bidenove administracije. Novejše je, da je to politika, ki je bila konec lanskega leta objavljena v Zakonu o pooblastilih za nacionalno obrambo, ki ga je podpisal predsednik Trump. Dokument natančneje opredeljuje ameriško stališče do Balkana ter do Rusije in Kitajske, ki sta globoko vpleteni v politiko in gospodarstvo skoraj vseh balkanskih držav.
Američani so takrat sporočili, da za Rusijo in Kitajsko na Balkanu ni mesta. In ta točka kaže na kontinuiteto z Bidnom, ki je skupaj z Brusljem od začetka ruske agresije na Ukrajino iz Evrope potiskal ruski in kitajski vpliv.
State Department je tako opomnil vse zainteresirane, da se cilji največje svetovne sile v tem delu sveta še niso spremenili, vendar so odprti za nove ideje.
Vendar to ne pomeni, da se metode ne bodo spremenile. Navsezadnje se je tudi Balkan spremenil in dolgo ne potrebuje več pomoči, kot je bila humanitarna. To je za ameriške stratege prostor, kjer po navedbah State Departmenta živi osemnajst milijonov ljudi, blizu evropskih transportnih koridorjev, z naravnimi viri, rastočim tehnološkim sektorjem in usposobljeno delovno silo. Torej, ameriška podjetja lahko tam zdaj zaslužijo denar, Washington pa poglobi svoj vpliv.
Komu bo pripadel Balkan?
Trumpova administracija nima usmiljenja za zagovornike ruskih in kitajskih načrtov v delih sveta, ki jih Washington vidi kot svojo interesno sfero. Gospodarska vojna s Kitajsko se je prelila v politični in vojaški obračun od Južne in Srednje Amerike do Afrike in Bližnjega vzhoda. Takšen razvoj dogodkov je bil pričakovan z imenovanjem Marca Rubija za državnega sekretarja, nasprotnika vsega, kar je povezano s komunizmom in levico, ter Howarda Lutnicka za ministra za trgovino, milijarderja, ki skoraj vse ameriške gospodarske težave pripisuje krepitvi Kitajske.
Toda, niti to ni bila prvotna ideja te Trumpove administracije. V svojem prvem mandatu se je Trump lotil obračuna s kitajskim gospodarstvom, nadaljeval pa Biden. Na koncu se je pridružila še Evropska unija, ki je razvila niz politik kot odgovor na kitajsko pobudo „Pas in pot“.
Treba se je spomniti znamenitega srečanja v Beli hiši leta 2020, ko je Trump gostil srbskega predsednika Aleksandra Vučića in kosovskega premierja Avdullaha Hotija, ki sta, postavljena za mize, ki so bile za to priložnost postavljene ob mizo ameriškega predsednika, podpisala dokument o odnosih med Beogradom in Prištino, hkrati pa sta se zavezala, da bosta izgnala „nepouzdana“ podjetja iz posla s 5G omrežjem. To „nepouzdano“ podjetje je kitajski Huawei, ki je dolgo delal na svoji prisotnosti v Srbiji.
Dokument State Departmenta zdaj ponuja širši seznam področij, kamor „nepouzdana“, ruska in kitajska podjetja niso dobrodošla. Plinovodi, hidroelektrarne, termoelektrarne, infrastruktura vseh vrst, obrambna industrija, IT sektor...
Kaj želijo velike sile?
Novo ameriško uklinjavanje na jugu Evrope, ki nekaterim evropskim prestolnicam ni všeč, ne bo naletelo na brezpogojno odobravanje Evropske unije. Čeprav tega redko poudarjajo, obstajajo razlike. Na primer, kosovski premier Albin Kurti ima podporo Nemčije in stalne očitke iz Washingtona.
Američani zdaj spreminjajo pristop. Jug Evrope, natančneje Balkan, ne obravnavajo kot izključno varnostno vprašanje in ne računajo le na svojo „trdo moč“. Zdaj so v igri tudi velike investicije in ameriški kapital, evropskim zaveznikom pa prepuščajo del nalog na področju varnosti.
In tu se je pojavil en detajl iz omenjenega dokumenta State Departmenta, ki je pritegnil veliko pozornost javnosti. Tam piše, da Združene države ne bodo več podpirale „nation-buildinga“, torej „gradnje držav“, kar mnogi razumejo kot gradnjo (jedno)narodnih in unitarnih držav. Ta era je minila, navaja dokument, Združene države pa ne bodo več „reševale ali popravljale“, temveč gradile „stabilnost in obojestransko koristna partnerstva“. Ta točka kot da je bila dodana v znak dobre volje do nekaterih regionalnih akterjev, da bi jo kasneje lahko uporabili za svoje politične nastope.
Vendar zgodovina kaže, da Washington takšne politike na območju nekdanje Jugoslavije skoraj nikoli ni resnično vodil. Washington je bil proti razpadu Jugoslavije, nato za razpad in povsod po tem območju je priznaval etnične partikularnosti. Daytonski sporazum je primer, kako se ne gradi država, kot jo razumemo pri nas pod omenjenim pojmom, ustave in zakoni Kosova in Severne Makedonije so še en dokaz vztrajanja pri etničnem, odstranitev Mila Đukanovića z oblasti v Črni gori pa demonstracija uporabe etničnih delitev v politiki.
Od tod se je že zdavnaj pojavila ideja, da se v Bosni in Hercegovini iz „daytonske faze“ preide v „bruseljko fazo“, intervencija OHR-ja ob volilni noči leta 2022, opravljena po nalogu takratne ameriške administracije, pa je vodila v nasprotno smer.
Bruselj že leta balkanskim državam ponuja denar v zameno za reforme, kar pogosto ne obrodi sadov. Takšen pristop so balkanski voditelji, verjetno na spodbudo od zunaj, zavrnili že v času razpada Jugoslavije: znamenite milijarde dolarjev in sprejem v takratno Evropsko skupnost niso bili dovolj, da bi jih ustavili v nameri, da oblikujejo neodvisne in suverene države.
Več kot tri desetletja kasneje Bruselj in Washington ponujata denar in politične povezave, voditelji balkanskih držav pa spet „trgujejo“ z neodvisnostjo in suverenostjo, čeprav sta ju praktično že zdavnaj „iztrgovala“. Ostaja vprašanje, kaj bo odstopljeno od tistega, kar še ni uničeno ali privatizirano, oziroma kaj bo komu odstopljeno v zameno za „zavezništvo“. Zato, če ne bo avtentičnega dogovora balkanskih politikov, bo spet prišlo do dogovora velikih sil o balkanskih narodih in državah.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
