Izrael in Palestina: Za kaj se zavzema Evropska unija

Blog visokega predstavnika EU za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednika Evropske komisije Josepa Borrella

Dva tedna po spopadu, ki ga je sprožil grozljiv teroristični napad na Izrael 7. oktobra, je čas, da se ozremo na to, za kaj se EU zavzema, kaj počne in kaj bi lahko storila v prihodnosti, da bi pomagala pri osvoboditvi talcev, zaščiti civilistov, preprečitvi širjenja spopada na regijo in doseganju pravičnega ter trajnega miru.

Pred dvema tednoma, v soboto, 7. oktobra, sem upal na miren dan po obisku Ukrajine, kjer smo imeli neformalne seje Sveta EU za zunanje zadeve. Toda zgodaj zjutraj je prišla novica o terorističnem napadu Hamasa na Izrael in umoru velikega števila izraelskih civilistov v bližini Gaze. Čutil sem podobno kot zjutraj 24. februarja 2022, ko je Rusija začela invazijo na Ukrajino. Soočili smo se z novim prelomnim trenutkom v zgodovini, trenutkom velikega človeškega trpljenja in opredelitve globalne vloge EU v prihodnjih letih.

Dva tedna intenzivnega dela na trenutni krizi

Od takrat sem večino svojega časa in energije posvetil spopadu, ki se je začel po tem grozljivem terorističnem napadu Hamasa na Izrael. V nedeljo smo objavili izjavo 27 držav članic EU, med našim srečanjem v Omanu 10. oktobra pa smo dosegli skupno stališče s Svetom za sodelovanje v Perzijskem zalivu, čemur je istega dne sledilo izredno neformalno zasedanje Sveta za zunanje zadeve, kjer smo naše skupno stališče še dodatno uskladili. Prejšnji torek smo o tej temi intenzivno razpravljali na izrednem zasedanju Evropskega sveta, čemur je v sredo sledila plenarna razprava v Evropskem parlamentu.

Spopad je bil v središču pozornosti tudi na vrhu EU in ZDA v Washingtonu v petek, ki sem se ga udeležil skupaj s predsednikom Sveta Michelom in predsednico Evropske komisije von der Leyen, ter na mirovnem vrhu v Kairu v soboto, kjer sem spremljal predsednika Sveta Michela. Prav tako bomo razpravljali o tem, za kaj se EU zavzema, kaj počne in kaj bi lahko počela v prihodnosti, med zasedanjem Sveta za zunanje zadeve danes v Luksemburgu. Kot je bilo že poudarjeno na teh srečanjih, bom pojasnil, da smo zavezani delovanju na podlagi štirih načel: načela močnega stališča, človečnosti, doslednosti in proaktivne politične zavezanosti.

Močno stališče se začne z jasno obsodbo terorističnega napada Hamasa 7. oktobra, v katerem je bilo ubitih več kot 1.400 ljudi, večinoma civilistov, več kot 200 pa je bilo zajetih za talce. Ekvivalent 1.400 mrtvih v Izraelu bi bil 67.000 mrtvih v Evropski uniji. Hamas je nameraval ubiti čim več Judov v nekakšnem džihadističnem pogromu, kar je največja izguba življenj, ki jo je država doživela od svojega nastanka. Če je kdo še potreboval potrditev, da je Hamas teroristična organizacija, je ta potrditev prišla z njihovimi nedavnimi dejanji.

Kot je poudaril predsednik Biden v svojem nagovoru ameriški naciji, judovski narod morda bolje kot kdorkoli drug ve, da ni meje bolečini, ki jo ljudje želijo povzročiti drugim. Med mojim obiskom Ukrajine pred dnevi sem bil v Babinem Jaru, kjer so nacisti leta 1941 ustrelili 33.771 Judov. Počastil sem spomin na te žrtve. Kot sem rekel rabinu, ki je zadolžen za ohranjanje spomina, nič ni bolj grozljivo kot umoriti drugega človeka samo zato, ker je druge vere ali narodnosti. Po naših tragičnih izkušnjah je eden temeljnih razlogov za obstoj Evrope rezultat takšnih načel.

Zaveza spoštovanju mednarodnega prava

Drugi princip je princip človečnosti. Izrael ima seveda pravico do samoobrambe. Vendar pa, kot vse druge pravice, tudi ta pravica prihaja z omejitvami, ki so določene z mednarodnim pravom, zlasti z mednarodnim humanitarnim pravom. Prekinitev oskrbe z vodo in elektriko ter pritisk na civiliste, naj zapustijo svoje domove, so v nasprotju z mednarodnim pravom.

Takšne norme veljajo ne glede na identiteto žrtve ali storilca. Hamasa ne smemo mešati s palestinskim narodom, civilnega prebivalstva Gaze pa ne moremo obravnavati kot kolektivno odgovornega za zločinska dejanja Hamasa. Glede tega smo enotni z našimi ameriškimi zavezniki. Namreč, tudi predsednik Biden je izraelskim oblastem poudaril nujno potrebo po tem, da se Izrael drži zakonov in običajev vojskovanja.

Takoj smo najoštrije obsodili grozljiv teroristični napad Hamasa in pozvali k takojšnji in brezpogojni osvoboditvi vseh talcev. Vendar pa je enako boleč in tragičen tudi izguba palestinskih življenj. Ne pozabimo, da je nepriznavanje ljudi kot človeških bitij vedno uvod v najhujšo obliko nasilja. Ne moremo zanemariti človeškosti palestinskih civilistov, ki si prav tako želijo živeti v miru. Nekaj tisoč, od tega velik del otrok, je že izgubilo življenje. Žalimo za Izraelce, ki so izgubili življenje v grozljivih okoliščinah. Žalimo tudi za palestinske otroke, nedolžne žrtve tega spopada.

Jasni izjavi proti eni tragediji nas ne bi smeli ovirati pri govorjenju proti drugi. Moralna moč, da obsojamo eno stvar, nam dovoljuje, da obsojamo tudi drugo, storjeno na drugem mestu, s strani drugih. V nasprotnem primeru smo neučinkoviti pri reševanju spopada.

Komisija se je odločila potrojiti našo humanitarno pomoč Gazi. In pomoč bi morala biti hitro dostavljena. Vendar pa mora ta humanitarna pomoč priti v Gazo, kar je še vedno težak izziv. Intenzivno smo delali pretekli teden z ZN, ZDA in našimi partnerji v regiji, da bi to omogočili. Pred vrhom v Kairu v soboto je bil dovoljen vstop prvih 20 tovornjakov v Gazo. To je prvi korak, vendar je potrebne veliko več humanitarne pomoči, vsak dan, za zadovoljitev osnovnih potreb civilnega prebivalstva v enklavi. Potrebno je zagotoviti tudi energente za obrate za razsoljevanje in delovanje elektrarn. Bolnišnice ne morejo delovati brez vode in elektrike.

Ne nasedajte lažnim novicam o naši pomoči palestinskemu narodu

Glede naše pomoči palestinskemu narodu na splošno, je bilo govora, da se ta uporablja za financiranje Hamasa. To preprosto ni res. Zelo natančno spremljamo, kam gredo naša sredstva, in ta sredstva gredo za pokrivanje osnovnih potreb palestinskega prebivalstva. Pripravljeni smo na nov krog revizije, ki jo bo izvedla Komisija. Vendar pa Evropejci ne bi smeli tolerirati lažnih obtožb ali širiti lažnih novic, ki spodkopavajo naše trdo delo na terenu, kot se je zgodilo med razpravo v Evropskem parlamentu prejšnji teden.

Potreba po politični doslednosti

Tretji princip, ki se ga moramo držati pri svojem delovanju, je princip politične doslednosti. Ne smemo izgledati razdeljeni v svojih stališčih glede tako občutljivega vprašanja. Stališče EU je usklajeno na izrednem neformalnem zasedanju Sveta za zunanje zadeve, ki sem ga sklical v Omanu 10. oktobra, in potrjeno na izrednem zasedanju Evropskega sveta prejšnji torek: „Najoštrije obsojamo teroristične napade Hamasa na Izrael in izraelsko ljudstvo. Potrjujemo, da ima Izrael pravico do samoobrambe v skladu s humanitarnim in mednarodnim pravom. Evropska unija se je mobilizirala, da zagotovi humanitarno podporo najbolj ogroženim, tistim, ki najbolj potrebujejo pomoč. Prav tako smo zavezani mirovnemu procesu za trajni mir na podlagi rešitve dveh držav, s tem pa tudi podpori palestinskim oblastem.“ Ni drugačnega stališča EU in vsak stavek je del tega enotnega stališča.

Pomembno je pojasniti to vprašanje, saj so med mojimi intenzivnimi stiki v zadnjih tednih številni arabski voditelji in drugi sogovorniki opozarjali na domnevna dvojna merila EU, zlasti glede na naše trdno stališče do Ukrajine v primerjavi z našimi zaznanimi stališči do Izraela in Palestine. Takšne kritike so se slišale že pred 7. oktobrom, med našimi razpravami o ruski agresiji na Ukrajino. Od takrat so kritike postale glasnejše. Oba spopada se razlikujeta po svoji naravi, vendar sta resnično povezana, ko govorimo o njunih geopolitičnih posledicah.

Naša zavezanost vrednotam in normam ne sme puščati prostora za kritike o domnevnih dvojnih merilih. In tem kritikam se je treba upreti tako z besedami kot z našimi dejanji. V nasprotnem primeru bo Rusija to izkoristila proti Ukrajini. Predvsem je pomembno, da dosežemo skupno stališče pri izjavljanju o resolucijah v Varnostnem svetu ZN ali pred Generalno skupščino ZN v prihodnjih dneh.

Proaktivna zavezanost reševanju temeljnega konflikta

Četrti princip je proaktivna zavezanost reševanju tega spopada.

Moramo seveda najprej poskusiti preprečiti prelivanje spopada v Libanon in druge sosednje države, kar bi destabiliziralo celotno regijo Bližnjega vzhoda, pa tudi vplivalo na Evropo. V zadnjih dneh sem imel vrsto stikov z vsemi relevantnimi regionalnimi akterji in delali smo z ZN in ZDA glede tega vprašanja. Prav tako moramo iskati nujno rešitev za status Gaze.

Vendar se moramo enako posvetiti tudi temeljnemu konfliktu. Do zdaj, moramo priznati, nismo bili pretirano učinkoviti. Bil sem v Gazi po bombardiranju leta 2008 in to je četrti veliki vojni v Gazi, s katerima sem se soočil. In če ne bomo ustavili tega cikla nasilja, se bo isto ponovilo v prihodnosti. Stopnja zaupanja med Izraelci in Palestinci, ki je bila v zadnjih letih že izjemno nizka, je zdaj na ravni Mrtvega morja. Prevladujeta strah in sovraštvo do drugega, kolektivno in posamezno.

Vstopamo v novo fazo stoletne izraelsko-palestinske tragedije, ki bi lahko bila izjemno nevarna za svetovni mir in mednarodna skupnost se mora mobilizirati, da bi se temu izognili. Predolgo smo poskušali zavreči palestinsko vprašanje, kot da ga ne obstaja več ali kot da se bo rešilo samo od sebe.

Mednarodna skupnost, katere del smo, ni storila tistega, kar je bilo potrebno za izvedbo sporazuma iz Osla, ki je star že 30 let. Od Osla se je število izraelskih naseljencev na zasedenih ozemljih potrojilo, medtem ko je možna palestinska država spet stisnjena v labirint nepovezanih območij. Vsak dan pozivamo k rešitvi dveh držav, vendar, kot mi je dejal palestinski predstavnik med Generalno skupščino ZN: „Kaj poleg pozivanja k temu, kaj storite, da bi to rešitev dosegli?“

Mir ne pride sam od sebe, mir se mora graditi. Najtežje odločitve se vedno sprejemajo na robu prepada. In zdaj smo se tam znašli. Kolikor se ta rešitev zdi nedosegljiva in težka, rešitev z dvema državama ostaja edina znana vzdržna rešitev. In če imamo samo eno rešitev, moramo vložiti vso svojo politično energijo, da jo tudi dosežemo.

S posebnim predstavnikom EU Koopmansom smo že lani sodelovali s Savdsko Arabijo, Egiptom, Jordanijo in Arabsko ligo, da bi pomagali oživiti mirovni proces na Bližnjem vzhodu in rešitev dveh držav. Po nedavnih dogodkih je treba ta pristop seveda temeljito prilagoditi. Intenzivirali bomo naša prizadevanja, skupaj z našimi partnerji v regiji in širše.

Način, kako se spopadamo s to krizo, bo opredelil verodostojnost in globalno vlogo EU v prihodnjih letih.