Med Schmitovim in Mladićevim pristopom Bosni ni razlike: Patriotska politika mora preiti na ofenzivno strategijo!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Bosna in Hercegovina bo začrtala pot izhoda iz krize le v primeru, ko bodo domoljubne sile premagale iracionalne ovire na področju političnih bojev. Predolgo, več kot dve desetletji te domoljubne sile izgubljajo bitke z obrambno politično strategijo in dokazovanjem statusa ogrožene žrtve.

V takšnem okolju so nastajale in izginjale generacije politično potentnih, a nikoli uresničenih kadrov, saj je obrambna strategija nenehno tupila ostrino in tako pomagala sovražnikom Bosne in Hercegovine, ne glede na to, kako jim je ime.

Najboljši primer je dejstvo, da od t.i. Aprilskega paketa in Silajdžićevega 'ne', nihče resneje ni vstopil v politično konfrontacijo, ne na notranjem ne na zunanjem planu. Vse dokler obrambna strategija ni doživela popolnega poraza, ko je visoki predstavnik Christian Schmidt z dekretom o suspenziji Ustave FBiH ukinil politično voljo bošnjaškega naroda, da bi omogočil vertikalni sistem oblasti po svoji in volji svojih mentorjev.

Danes bošnjaška politika nima strategije, ker je razbita z linijo, ki so jo potegnili Schmidt in njegovi ameriško-britanski partnerji, po zelo podobnem modelu delovanja do držav na Bližnjem vzhodu z večinskim muslimanskim prebivalstvom.

Po potegu te linije v bošnjaški politiki skorajda ni bilo resnega poskusa združevanja ideje domoljubne fronte in prehoda v čim bolj ofenzivno politično strategijo. Kajti, približno 40 odstotkov bošnjaške politike je pod neposredno komando Schmidta in partnerjev, v korelaciji z notranjimi in regionalnimi politikami, ki Bosno in Hercegovino razbijajo po šivih.

Po drugi strani pa niti preostalih 60 odstotkov bošnjaške politike ni v kakšni resnejši koheziji, da bi lahko vzbudilo upanje v ustvarjanje fronte, ki bo stala na rdečih črtah, ko gre za državo Bosno in Hercegovino.

Pred časom sem napisal, da se še samo Bošnjak boji Schmidta, danes s težko grenkobo to potrjujem. Kajti, samo Bošnjaku se po tragični štiriletni in travmatični tridesetletni vojni lahko zgodi, da nekdo diplomatsko smeti sredi Sarajeva izenači Ratka Mladića in Alijo Izetbegovića!

Če bi Schmidt v Banjaluki rekel kaj proti Mladiću ali v Mostarju proti Kordiću, bi se EUFOR moral vključiti, da ga evakuira in rešuje. A v Sarajevu vam bodo danes mnogi Bošnjaki rekli: “Naj živi Schmidt in OHR, če odidejo, bo vojna”.

A evo, kot da zdaj ni vojna, samo nam odrekajo pravico do političnega predstavljanja, dovolijo uzurpacijo državne zemlje, zaporedoma obsojajo generale, ministre in borce ter primerjajo prvega predsednika RBiH z generalom srbske vojske, obsojenim za genocid in najhujša zločine.

VOJNA JE! Le da se vodi z drugačnimi sredstvi in po modificiranih strategijah. To ni vojna, v kateri lahko pogum in viteštvo spremenita potek zgodovine, to je vojna, v kateri se moramo le s homogenizirano politično zavestjo in pametjo poskusiti braniti pred NEHANKOM, ki so nam ga namenili Schmidt in njegovi ameriško-britanski mentorji!

Nehajmo živeti v koži žrtve. Kajti, če bi svet priznal to žrtev, ne bi dovolil, da se žrtvi odvzema pravica do politične volje, medtem ko na dveh tretjinah vladajo tisti, ki so žrtev naredili za žrtev.

PREBUDIMO SE, zdaj nam je budnost in politična drznost najbolj potrebna in recimo DOSTA je visokemu predstavniku. SPOZNAJMO, da Christian Schmidt ni čuvar Daytona, ampak naš NAJVEČJI SOVRAŽNIK. Nehajmo se čuditi usodi in se plašiti z vprašanjem, kaj bo, ko bo odšel, kajti veliko bolj nevarna je pot, po kateri nas on iz Sarajeva usmerja.

ZAPOMNIMO SI, da med Schmidtom, NDH in fašisti HVO s ene strani ter Ratkom Mladićem in Radovanom Karadžićem z druge strani NI razlike. Hkrati pa mu je prehitro pozabljeno in bi rekel, da je lahkomiselno oproščeno, ko je reisul-ulemo Islamske skupnosti v BiH Huseina ef. Kavazovića kritiziral v poročilu VSUN samo zato, ker je izjavil, da “smo pripravljeni braniti državo z vsemi sredstvi”.

To je prva lekcija, ki se jo moramo naučiti, da bi se rešili strahu, da bo brez njegovega tutorstva Bosne konec. NE BO Bosne konec, ampak bodo tisti, ki ljubijo Bosno in Hercegovino, osvobojeni primeža in bodo imeli možnost, da usodo države in naroda rešujejo s svojimi politikami.

SCHMIDT mora ODITI! In tu najbrž ne bi smelo biti več dileme. Kajti vse, kar je storil v zadnjih treh letih, je dokazovalo, da je bil v Bosno nameščen, da bi pomagal pri njeni končni delitvi. A na vse to je, za razliko od svojih predhodnikov, vpleten v posel s sredstvi, o katerih so poročali tudi svetovni mediji.

SCHMIDT mora ODITI, ker je bil prijatelj s Tuđmanom, ker ga je Armija RBiH užalostila z umorom ustaškega bratranca, zato je vsak njegov korak mogoče gledati tudi skozi prizmo maščevanja.

Čas nam teče in trenutno ni naš zaveznik, proti sebi pa imamo resno združen razširjen sovražni front. Zato je to tudi poziv intelektualcem, naj prenehajo s pol praznimi zgodbami in končno začnejo usmerjati strateške smeri delovanja politike domoljubne fronte. V nasprotnem nas bo Christian Luburić iz Bavarske začel obešati po Sarajevu. Politično in na vsak drug način!