Med plemenitostjo in suženjstvom - NUB BiH kot simbol poraza: Kako mednarodna skupnost diktira usodo Bosne!?

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Vsi paradoksi Daytonskega mirovnega sporazuma in postdaytonskega političnega sistema Bosne in Hercegovine so se danes zgrnili nad Sarajevo. Hkrati so zloveč in streznjujoč oblak, za katerim se skriva luč težke resnice.

Tako se je vse preplelo in prišlo do stopnic Narodne in univerzitetne knjižnice (NUB) BiH, da bi bilo treba vsaj nekaj zvezkov knjig posvetiti natančni analizi in pojasnitvi vseh dejavnikov. Kajti pred institucijo, ki je krvni obtok naše izobrazbe, znanja in kulture, se je pojavil človek, ki so ga v zadnjih dneh mnogi prizivali kot rešitelja NUB BiH.

Christian Schmidt, osebno in brezimno, je pred NUB BiH poskušal sprati grehe in blato, ki ga mednarodna skupnost pripisuje usodi Bosne in Hercegovine, da bi jo utopila v njeni biti in ohranila v obliki na steklenih nogah.

Če sodim po odzivu javnosti, mu je uspelo. Na žalost!

In uspel mu je, ker naš miselni, politični, izobraževalni in kulturni spomin je kratek in za enkratno uporabo. Če se vrnemo le dve leti nazaj, se nam bo pred očmi prikazal dogodek, ko isti ta Schmidt za govorniškim odrom sporoča, da je spremenil volilni zakon BiH. Šest mesecev kasneje nam je Schmidt spet od nekod sporočil, da je ustavil ustav. Tok in posledice vsega poznamo.

Patrioti Bosne in Hercegovine ali tisti, ki se tako predstavljajo, saj je zdaj vse pod vprašajem, so s Schmidtovimi intervencijami ostali brez volilne volje, država pa je po vertikali dobila oblast, ki jo je izbral Schmidt. Kakšna je ta oblast, najbolje opisuje današnji nagovor samega Schmidta, ki manevrira in vsiljuje odločitve, kako naj nam ne propade NUB BiH!

In sarajevska propadajoča misel mu vzklika, ker nam je rešil NUB BiH kot eno ključnih kulturnih institucij. Schmidt pa, kot že prekaljen manipulator, da bi dodatno omamil Bošnjake, sporoča, da pričakuje, da bodo tisti, ki v treh desetletjih niso rešili vprašanja institucij identitete, kulture in izobraževanja, to rešili v dveh mesecih.

In potem pridemo do ključnega vprašanja – koliko ima Milorad Dodik prav, ko trdi, da BiH ne deluje, da je to umetna tvorba in podobno?

Upam si trditi, da ima Dodik vse bolj prav, mi pa v koži patriotizma vse bolj v zmoti, misleč, da ne moremo ostati brez mednarodno priznane države.

Ko država ne deluje, ko njene institucije propadajo pod pritiskom interesov, korupcije in še česa, država propada skozi mehanizem, ki bi jo moral ščititi in jo narediti za državo.

Država propada tudi takrat, ko prikličemo vazala, vezirja, kneza ali podobno moderno poimenovano sranje, ki v tej državi vsiljuje ali izvaja samovoljo v nadinstitucionalni obliki. In to je prav tisto, kar počne Schmidt, mi pa mu v tej državi vzklikamo ali žvižgamo, vse odvisno od tega, komu je kateri odstotek več dal ali vzel.

Prišli smo do prelomnice, ko ali ne bo Daytona in daytonskih vezirjev, ali ne bo Bosne in Hercegovine!

Paradoksalno, mi smo evropska država z največ vladami in parlamenti v svoji notranji ureditvi, a smo tako nesposobni in prepuščeni ustaljenim potem, da nam vsiljen vazal mednarodne skupnosti mora zagotoviti plače kulturnim, izobraževalnim ali drugim delavcem.

Ali ni potem enostavneje, če se že bojimo ugasniti Schmidta in OHR, da ugasnemo vse te vlade, parlamente, zavode, čuda vseh vrst in rečemo, naj nam bo Schmidt ali kakšna podobna pojava vladar naslednjih 30 let, morda bo dovolj, da spoznamo, da je bolje, da sami vladamo državi!

Kajti očitno je, da nočemo, ne znamo ali ne bomo vladali državo, ki smo jo krvavo branili! Da, morali bi skloniti glave, ko nam ni všeč tisto, kar Schmidt vsiljuje, tako kot smo sklanjali ali poskušali dvigniti glavo oktobra 2022 ali aprila 2023.

Danes se vse to zdi nesmiselno in nepotrebno, kajti upirati se, ko knez mednarodne skupnosti vsiljuje tisto, kar nam ni všeč, in vzklikati, ko to počne, ko nam je všeč, je hoja med prepadom sužnjev in izginotjem svobodnih.

In prav to smo. Dovolj pogumni, da mislimo, da smo svobodni, a preveč sužnji, da bi bili dovolj drzni, da bi vstali.

Zato na stopnicah NUB BiH stoji Christian Schmidt, ogrnjen v rešilno obleko nečesa, kar ima v sebi predpostavke državnosti, in to je samo po sebi uvelim sarajevskim intelektualcem postalo dovolj, da se veselijo.

Pri tem forsira obliko namesto bistva. Kajti, kaj nam bo knjižnica in knjige, če v njih ne iščemo niti ne najdemo formule za spremembo namenjene usode. Ali rešitev domovine!