Med Kosovom in entitetom RS ni nikakršne zgodovinske ali ustavno-pravne podobnosti

Teza »Zakaj RS ne more biti neodvisna država, če Kosovo more?« se plasira v okviru stalnega ponavljanja fraze Aleksandra Vučića, da »ne more Kosovo (Albanci) dobiti vsega, Srbija pa nič!«

Vučić ve, da na Kosovu ne more dobiti ničesar, ker je Kosovo že država s svojimi mejami, ozemljem in ustavnim sistemom. Neodvisnost Kosova je rezultat razpada Jugoslavije, v kateri je imelo Kosovo svojo ustavno identiteto in je bilo konstitutivni element Federacije. Rezultat je tudi dejstvo, da je Srbija, v nasprotju z določbami Ustave SFRJ, ki je še vedno veljala, leta 1989 s silo in protiustavno, nasilno, poteptala takratni legalni ustavni status Kosova. S tem je poteptala človekove in etnične pravice Albancev, ki jih je bilo na Kosovu več kot 80 %. Albanci se s tem niso sprijaznili. Tako je Srbija zamajala temelje Jugoslavije, kakršna je bila do takrat.

Vučić, ko govori, da mora Srbija dobiti nekaj, dejansko cilja na RS, torej na polovico BiH. Od tod Milorad Dodik dodaja: »Če bo Kosovo država, bo RS po isti osnovi zahtevala neodvisnost!«

Bosna in Hercegovina je bila po zadnji Ustavi SFRJ republika kot vse druge. Ko je postalo jasno, da se Jugoslavija nahaja pred disolucijo (razpadom), je Evropska skupnost oblikovala tako imenovano Badinterjevo komisijo z nalogo, da ugotovi ali razlaga načela mednarodnega prava, po katerih lahko nastanejo nove države. To je bila pomoč, da bi se izognili kaosu in vojnam v procesu disolucije Jugoslavije. Po načelih Badinterjeve komisije je BiH dobila pravico do državne samostojnosti kot druge republike. Seveda, kot tudi v okviru SFRJ, država enakopravnih narodov in državljanov, ki v njej živijo.

Vendar pa so politični predstavniki srbskega entiteta ob neposredni podpori iz Beograda ultimativno zahtevali, da BiH ostane del ostanka Jugoslavije, brez Slovenije in Hrvaške, ki bi se po zamislih iz Beograda transformiral v nekakšno »Razširjeno Srbijo«.

Bošnjaki, Hrvati in drugi državljani iz BiH, kot tudi dober del Srbov, ki so Bosno smatrali za svojo domovino, na to niso pristali. Izjasnili so se za neodvisno državo, glede na to, da SFRJ po Ustavi iz leta 1974 ni več obstajala. Po razglasitvi neodvisnosti je bila BiH mednarodno priznana in sprejeta v članstvo OZN, kot tudi Slovenija, Hrvaška, Makedonija.

Kosovo je bilo takrat pod srbsko okupacijo in je s silo ostalo v okviru Srbije. Črna gora je prostovoljno, po »Zabljačkem ustavu«, še ostala v tako imenovani Zvezni republiki Jugoslaviji. Vse do izrekanja za neodvisnost Črne gore leta 2006. Znano je, kako je državnost Črne gore Srbije poteptala leta 1918.

Albanci Kosova se niso sprijaznili z nasilnim gaženjem ustavnega položaja Kosova leta 1989, s stanjem okupacije in apartheida. Ker se je represija Srbije nad Albanci povečala, so nudili odpor. Pomembni dejavniki mednarodne skupnosti so podprli legitimne pravice Albanaca. Končno, leta 1999, ob pomoči demokratičnega sveta in ob odporu Albanaca, je bilo Kosovo osvobojeno Srbije. Varnostni svet ZN je sprejel Resolucijo 1244, s katero je na Kosovu uvedena Začasna administracija ZN (UNMIK), dokler se ne reši končni status Kosova. Nameščen je bil kontingent NATA (KFOR) za ohranjanje miru. S to Resolucijo je bilo na Kosovu ukinjeno vsako področje suverenosti Srbije (vojska, policija, administracija, ustavna pooblastila in vse drugo).

Leta 2008, spet ob pomoči Varnostnega sveta ZN, s tako imenovanim Ahtisaarijevim načrtom, je bilo Kosovo razglašeno za neodvisno državo. Torej, ni bilo »enostransko razglašeno«, kot to vztrajno ponavljajo v Beogradu. Mednarodno sodišče pravice, pravkar obravnavajoč prošnjo Srbije, je izrazilo stališče, da razglasitev neodvisnosti Kosova ni v nasprotju z mednarodnim pravom in ni v nasprotju z Resolucijo 1244 VS ZN.

Kosovo je kot država priznano s strani 115 držav, med katerimi so ZDA in druge države Zahodne Evrope.

Glede na to, nikakršne podobnosti z zgodovino in dejstvi, kako je Kosovo pridobilo neodvisnost, entitet RS nima.

RS je prvotno nastala na hudih zločinih, ki niso bili vidni v Evropi po drugi svetovni vojni. Genocid, etnično čiščenje, vojne zločine, zločine proti civilnemu prebivalstvu, rušenje bogomol... In to ob neposredni pobudi in podpori iz Beograda, ob pomoči JLA, nato pa je v posest celotnega arzenala orožja te armade prepustila tiste, ki so te zločine zagrešili. Vse to je dokazano s sodbami Haškega sodišča za vojne zločine in kaznimi za ustanovitelje RS.

»Daytonski sporazum« je imel za osnovni cilj zaustavitev teh zločinov in vojnih grozot. Hkrati je ta sporazum Bosno in Hercegovino naredil za nefunkcionalno državo. Vzpostavljena sta bila dva entiteta, kakršnih nikoli ni bilo, z določenimi pristojnostmi. Kljub vsem tem pomanjkljivostim Daytonski sporazum brez alternative priznava Bosno in Hercegovino kot neodvisno in samostojno državo v mejah in z ozemljem, ki ga je imela kot zvezna enota SFRJ. Kot taka je bila in ostala članica OZN. RS je po tej ureditvi le ENTITETA v okviru države BiH in nič več.

Prizadevanja, da bi ta entitet promovirali v državo, ki bi se pripojila Srbiji, je le priklicanje senc nedavne preteklosti z namenom, da bi BiH kot državo razvrednotili. Bosna je bila vedno, tudi pod tujimi oblastmi, to kar je, s svojimi specifičnostmi in svojo identiteto. Kljub dogovorom in prizadevanjem sosedov, da jo uničijo in si jo prisvojijo. Toda zahodno od Drine nikoli ni bilo Srbije, zato je tudi ne bo.

Pravzaprav vsa prizadevanja v tej smeri samo škodijo Srbiji kot državi, bosanskim Srbom pa ustvarjajo iluzije in otežujejo normalno življenje v svoji državi Bosni in Hercegovini.

Najkrajše, očitno je, da med Kosovom in entitetom RS ni prav nikakršne podobnosti. To vsi vedo. Posebej to vedo v Srbiji. Toda oblastniki iz Beograda, zaradi svojih notranjih potreb, še naprej držijo kot talce velikosrbskih iluzij bosanske Srbe.

---

* Azem Vllasi je bil visoki državni in partijski funkcioner v času Jugoslavije. Danes se ukvarja z odvetništvom. Je eden od svetovalcev kosovskih oblasti za odnose z državami regije.

* Fotografija za to kolumno je prevzeta od novinarske agencije Beta.