Med Holiday Inn in Hills: Bošnjaki nikoli niso zapirali vrat med kosilom, to zmorejo le Konaković in njegovi (po)vezani agi

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

“V nekaterih bolj normalnih okoliščinah bi bilo naravno, da takšno odločitev sprejme vse narodni referendum, a ker tega ne moremo izvesti, so naše osnovne institucije (Preporod, Svet kongresa bosansko-muslimanskih intelektualcev, Islamska skupnost in Merhamet) sprožile sklic tega zbora z željo, da se o tako krupnih odločitvah govori na čim širši osnovi, kjer bi bili zastopani predstavniki vseh struktur našega društva in po možnosti vseh regij”.

Tako je na prvem zboru Bošnjakov leta 1993 govoril Alija Isaković, poudaril je potrebo, da se pri zbiranju takratnih muslimanov, ki so na zboru ponovno dobili ime Bošnjaki, zbere vse, kar Bošnjaki lahko ponudijo v najširši meri. Torej, v obkoljenem mestu je takratno vodstvo zbora jasno videlo potrebo, da se Bošnjaki pri odločanju o ključnih vprašanjih zbirajo skozi vse segmente njihovega družbeno-političnega bitja. A niti takrat, kot na drugem zboru leta 1994, se Bošnjaki niso zavlekli v jame intelektualne teme za zaprtimi vrati, ampak so na dogodke, kjer so definirali svojo prihodnost, vabili tudi predstavnike vseh religij, pa tudi diplomatski zbor.

Odprti do sveta, zbrani v različnosti pozicij in družbenih položajev, z različnimi stališči, je bošnjaški družbeni, duhovni in politični intelekt vedel, da ni rešitve v odločanju, ki nima široke podpore in stališča.

Na to bodo sčasoma v postdejtonski Bosni in Hercegovini pozabili tisti, ki so politično moč črpali prav iz odločitev in blagoslovov dveh zborov Bošnjakov. Najprej je to storila SDA, še bolj vidno in pogubno pa Socialdemokratska stranka, ki je s pozicij, ki pripadajo Bošnjakom, poskušala maksimalno dehumanizirati bošnjaštvo, ga spremeniti v pojem ruralne posmehovalke. Tudi Stranka za Bosno in Hercegovino se ni zanašala na načela in stališča prvih dveh zborov Bošnjakov.

A potem so Bošnjaki z nadaljnjim odmikom časa hitro, morda celo dirigirano, pozabili, kaj jih je združevalo v času obrambe pred agresijo in kaj jih je na koncu obranilo. SDA kot politični gib, ki je vodil glavno besedo v obrambi, se je začel drobiti in cepiti na dele in delčke. Nastajale so stranke, iz strank pa ego manijaki, umišljeni v svoji veličini. Pravzaprav, s današnje distance gledano, le Haris Silajdžić izstopa v tem krogu novopečenih liderokratov, ki so Bošnjakom ponujali rešitev, verujoč, da so oni nekakšni novi brozi.

Zbor je ostal v preteklosti, kot tudi zavest o prostoru, v katerem živimo, in dejstvo, da so vojne trobente zamenjale vojne harmonike. Morda so se skladatelji zla menjavali, a zlobne note so ostale viseti kot usodna usoda nad Bosno in Bošnjaki.

A Bošnjaki so medtem tavali med skrajnimi dometi desnega in levega političnega značaja, popolnoma izgubljeni in neozaveščeni v času in prostoru.

“Naš boj za integracijo Bosne in Hercegovine bo v veliki meri odvisen od nas, kaj zmoremo. Bomo ali zmoremo iz dela Bosne, ki ga nadzorujemo, narediti sodobno, demokratično in svobodno deželo. Znali bomo to storiti?”, je vprašal prvi predsednik Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović na drugem zboru Bošnjakov leta 1994.

Bojim se, da na to vprašanje iz povsem drugačnega konteksta niti danes nimamo odgovora. Pravzaprav imamo odgovor, da so Bošnjaki v zadnjih 30 letih od drugega zbora izgubili celo dele prostora, ki so ga nadzorovali. Pedlja se Bošnjaki, njihova politika in intelekt niso premaknili s prostora, ki jim ga je v amanet zapustila Armija RBiH.

Institucije so se rušile in se rušijo, vrnitev je zamenjana z notranjimi migracijami zaradi političnih potreb, razvoj države in družbe je zamenjan s stvarjanjem jasno ločljivih kast in revnih ljudi, razvrednoten je bil patriotizem, vojna pot…

Kot človeško čredo so Bošnjaki tavali in zabredli.

Tri desetletja kasneje, Bošnjaki, ki so se odcepili od matičnega političnega giba (SDA), so postali voditelji in vodili delegacije na poskus zbora, ki se je končal s kosilom in razpravo za zaprtimi vrati, ki ni nikamor vodila.

Namesto vrha bošnjaškega intelekta, politike, kulture, religije, namesto gostov iz diplomatskega zbora, so se na Ilidži (v Hillsu) zbrali nekakšni novi agi. Morda niso pili vina, a so za zaprtimi vrati pili kri vsakemu Bošnjaku, ki se zaveda, da so zbrani pravzaprav le politične pijavice narodnega denarja.

Če pogledamo politični kolorit zbranih, je jasno, da ne gre za kakršno koli zbiranje zaradi usode Bošnjakov in Bosne, temveč bolj za poskus medsebojne podpore podkapacitiranih sil, ki poskušajo prevzeti popoln nadzor nad Bošnjaki.

V prostor na razdalji manj kot 10 kilometrov se je ustavila pot Bošnjakov in Bosne v zadnjih treh desetletjih. Od Enesa Durakovića in Alije Isakovića do Elmedina Konakovića, Usamea Zukorlića in Rame Isaka.

A napaka ni pri tistih, ki so se zaradi svojih osebnih in strankarskih interesov zbrali na Ilidži. Politična kratkovidnost vseh udeleženih na tem paraformalnem shodu je dokazana.

Napaka je pri tistih, ki so se umaknili in pustili prostor agam na Ilidži. Politiki, intelektualcem, verskim avtoritetam je v nalogi, da po treh desetletjih progledajo, dokler še morejo in imajo kam.

Predolgo smo pisali o vsebošnjaškem zboru in njegovi vitalni potrebi pri ohranjanju in krepitvi države Bosne in Hercegovine: Glede na to, da ANU BiH ni mogla izpeljati te naloge, ker so jo sabotirali Ivo Komšić in njegovi naročniki, je jasno, da se mora nekaj spremeniti.

A spremenilo se bo, ko bo intelekt, politična misel in moč verskega avtoriteta zbral širši krog Bošnjakov in definiral rdeče črte obrambe države in naroda. A nato bo ta kapaciteta vnesena v še širši kontekst vsebošnjaškega zbora v polnem sijaju, da v tem primeru ni zanikanja katerekoli identitete, da je v tem zbiranju rešitev tako za Bošnjake kot za Bosno.

To ne morejo voditi tisti, ki politiko vidijo kot kompromis Karadžićevi politiki v Dodikovi obliki. Nekakšni novi Duraković, Isaković, Konjicija morajo sprožiti vprašanje tretjega bošnjaškega in prvega vsebošnjaškega zbora. Kajti le to zagotavlja, da takšen zbor ne bo hendikepiran z egomanijo političnega bitja, ki še ni razvito.